“Moji spomini kot prva učiteljica slovenščine na dvojezični šoli”

“Najprej smo začeli s tečajem za odrasle, že dolgo let prej, potem pa še z otroškim. Ko je nato leta 1984 začel delovati vrtec v Špetru, smo nadaljevali s tistimi, ki so se slovenščine učili pri društvu Ivan Trinko, dve leti kasneje pa smo začeli s prvim razredom osnovne šole.” Mija Crainich, ki je pravkar dopolnila 80 let, je bila med tistimi, ki so v polovici osemdesetih let spremljali prve korake dvojezične šole, ki je bila takrat seveda še privatna. Zelo zanimiva pa je tudi njena osebna zgodba, zato…

Mija, lahko naredimo nekaj korakov nazaj? Kje ste se rodili?

“V Tolminu. Moj oče je bil s Trinka, iz dreške občine. Mama pa je bila iz Zatolmina. Veš, kako je bilo? Pred vojno so iz Benečije hodili v Tolmin tudi po blago ali hrano, tja so se spustili s Solarij. Moj oče je s svojim bratom sezidal hišo v Tolminu. Tam so pekli kruh za celo okolico Tolmina. Imeli so tudi trgovino, vem, da je moj stric hodil v Gorico po zelenjavo, ki jo je potem prodajal v trgovini. Med vojno so Nemci želeli, da tudi njim pečejo kruh, moj oče pa se je rajši vrnil v Benečijo, jaz in mama pa sva ostali v Tolminu. Tam sem po vojni obiskovala učiteljišče, prav ko so tam odprli tisto šolo. Letos je bilo šestdeset let, odkar smo maturirali. Potem sem pa spoznala moža in prišla v Čedad.”

Kako je prišlo do tega, da se ste začeli poučevati slovenščino?

“Lucia Trusgnach in Marina Cernetig sta začeli delati v beneških kulturnih organizacijah, želeli sta prirediti tečaje slovenskega jezika. Najprej sta vprašali v Tolminu, kdo bi lahko tu poučeval, tam pa so jima svetovali, naj se obrneta name. Začeli smo z odraslimi, imeli smo celo tečaje za prevajalce. V sejni sobi društva niso imeli dovolj stolov, toliko tečajnikov smo takrat imeli.”

Ves intervju lahko preberete v tiskani izdaji Novega Matajurja z dne 19. decembra

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.