‘Naproti svetlobi – In cammino verso la luce’ je naslov prve samostojne razstave slik slovenske umetnice Monike Lazar. Razstava v prelepi cerkvici Santa Maria di Corte v Čedadu, ki so jo otvorili v nedeljo, 10. decembra, bo odprta še od petka, 22., do četrtka, 28. decembra, od 11. do 12. in od 16. do 18. ure.
Monika Lazar se je rodila in je zrasla v Tolminu. Obiskovala je srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Akademijo lepih umetnosti v Benetkah (1989-90) in šolo za risanje in slikanje v Ljubljani.
Živi in ustvarja v Kobaridu, kjer skupaj z možem upravlja eno najlepših turističnih destinacij ob Soči, Kamp Lazar.
“Tako kot je mnoge protagoniste zgodovine umetnosti navdahnil motiv bega v Egipt – piše med drugim italijanski likovni kritik Enzo Santese v predstavitvi umetnice in njenega dela, ki je na ogled v Čedadu – napaja tudi likovno tematski sklop Monike Lazar, ki je v biblijski zgodbi našla impulz, s katerim povezuje pretanjeno duhovno atmosfero dogodka z njegovim metaforičnim pomenom, prenesenim v današnji čas. Slovenska umetnica preiskuje vzgibe, ki ženejo človeka v gibanje in premikanje, bodisi zaradi nuje socialnih in zgodovinskih razmer, bodisi zaradi želje po spoznavanju novih svetov ali celo zaradi potrebe po soočenju s skrivnostjo neznanega, po poteh, ki tešijo njeno osebno radovednost.”

 

Obiskovala si Akademijo lepih umetnosti v Benetkah.
Ja, ampak samo dve leti. Prvi letnik sem uspešno zaključila, pred koncem drugega pa sem se izpisala zaradi osebnih razlogov. Potem se na beneško akademijo nisem vrnila, ker me je pot peljala čisto drugam.
Zakaj si pa izbrala Benetke?
Naredila sem sprejemni izpit v Ljubljani, vendar me niso sprejeli, tako da sem šla v Benetke. Sicer pa sem se vedno čutila nekoliko povezano z Italijo.
Kam te je pot peljala po Benetkah?
Živela sem nekaj časa v Španiji, v Grčiji in v Londonu. Tam sem se ukvarjala z likovnim ustvarjanjem, uporabljala pa sem predvsem glino, srebro in zlato. Potem sem se vrnila sem, v Kobarid, kjer sem se poročila. Možu sem pomagala razvijati turistični center, kamp in gostilno, to pa je pobralo vso energijo in ves čas. Ko so otroci malo zrasli in je tisto delo postalo lažje, sem se vrnila k svojemu poklicu. V Ljubljani sem diplomirala leta 2012 na šoli, ki je v bistvu ekvivalentna Akademiji. Potem sem ugotovila, kako grozno me zanima umetnost v širšem smislu in sem začela študirati umetnostno zgodovino na Univerzi v Vidnu.
Si študij že zaključila?
Opravila sem že vse izpite, manjka samo še diplomska naloga. Sicer sem pa zelo uživala, bilo je enkratno.
Medtem si tudi pisala pesmi, saj smo te tudi poslušali v Topolovem.
Pesmi sem pisala, ko sem čutila potrebo po izražanju med kuhanjem, med čiščenjem, torej med delom v kampu. Imela sem s sabo beležko in zapisovala pesmi. S pisanjem sem na nek način reševala svojo dušo…
Dela, ki jih predstavljaš v Čedadu, se navezujejo na beg v Egipt.
Drži, eden od iztočnih motivov je prav to. V eni sliki se ta kaže tudi bolj konkretno. Vedno me je zelo fasciniralo, kako so v renesansi slikarji uporabljali beg v Egipt kot izgovor, da so naslikali krajino oziroma so okrog svete družine naslikali naravo. Mene je zelo pritegnilo vse, kar je povezano s tem motivom, to se pravi z družino in s potrebo po varovanju nečesa dragocenega: sveta družina je bežala v Egipt pred Herodotom, med potjo pa jih je čudovita narava, ki jih je obdajala nekako varovala. Tudi sama sem bila v tem zadnjem desetletju zelo odmaknjena, veliko časa sem preživela v samoti in sem tako začutila, da se moram skriti, da se prerodim. Zato mi je bil ta motiv zelo blizu. Na slikah pa so obrazi moje družine: brskam po družinskem albumu in se mi pojavi vizija slike.
Na koncu bi te še vprašal, kakšen je tvoj odnos z Benečijo oziroma s tem delom obmejnega območja.
V Benečiji imam kar precej prijateljev. Počutim se pa izredno povezano s Čedadom in Vidnom. Zdi se mi, da živim na najlepšem delu sveta, saj imamo v Kobaridu prečudovito naravo, čisto zraven, le pol ure daleč, pa je Čedad, ki zame predstavlja kulturo. Kar pri nas pogrešam s kulturnega vidika, dobim tu v Čedadu. Na tej relaciji je ves moj svet: ne bi mogla živeti v Kobaridu, če ne bi bilo tu zraven Italije, in predvsem Čedada, ki me vedno napolni z neko energijo. Zato sem tudi želela imeti svojo prvo samostojno razstavo prav v Čedadu, da se lahko temu mestu, ki mi je velikokrat pomagalo in kjer sem nabirala izkušnje, ter njegovim prijaznim ljudem malo oddolžim, da sem prinesem nekaj najlepšega, kar zmorem. (m.o.)