Konec prejšnjega leta je pri Slovenskem kulturnem središču Planika izšla knjiga “Kanalska dolina”, ki jo je napisal Rafko Dolhar in ki dejansko zapolnjuje neko praznino, saj so v njej zbrane vse osnovne informacije o tej dolini. Monografijo so prvič predstavili v sredo, 15. marca, v Tržaškem knjižnem središču, kjer je res veliko število ljudi prisluhnilo pripovedovanju avtorja in predstavnikov SKS Planika Nataše Gliha Komac ter Rudija Bartalotha in izvedelo kaj več o krajih na tromeji.
Matinejo v Tržaškem knjižnem središču je v imenu založb Mladika in ZTT uvedla urednica Nadia Roncelli, nato pa so gostje spregovorili o knjigi, ki jo je Slovensko kulturno središče Planika založilo tudi s finančno podporo Dežele Furlanije-Julijske krajine in družine Dolhar.
Kot je povedal avtor publikacije Rafko Dolhar, ki je po rodu s Trbiža, a si je nato družino ustvaril v Trstu, gre za lahkotno branje, ki nudi vpogled v zgodovino, arhitekturne in druge značilnosti Kanalske doline, na katero je še vedno močno navezan. “Predvsem pa sem želel, da ostane zabeležen trud, ki so ga nekateri vložili, da bi na tem območju stalno poučevali tudi slovenski jezik,” je poudaril Dolhar in pri tem izrecno omenil doprinos pokojnega Salvatoreja Venosija in Rudija Bartalotha. Pomembno pa je tudi to, da je knjiga dvojezična, tako da jo lahko berejo tudi tisti, ki slovenščine ne obvladajo.
Na srečanju v Tržaškem knjižnem središču pa je tekla beseda tudi o delovanju Slovenskega kulturnega središča Planika in predvsem o dolgoletnih prizadevanjih za sistematično rešitev vprašanja poučevanja slovenščine v krajevnih šolah. O tem je govor tudi v sami knjigi, saj so vanjo vključili prispevek, ki ga je napisala predsednica SKS Planika in znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Nataša Gliha Komac. Kot je sama povedala na predstavitvi knjige v Trstu, je v poglavju o učenju slovenščine  podala  sliko o tem, kar je bilo v Kanalski dolini na tem področju narejenega po drugi svetovni vojni (na srečanju v Trstu so se poleg Venosija spomnili tudi župnikov Maria Gariupa in Maria Cerneta ter vseh ostalih, ki so v povojnem času prirejali tečaje). Predsednica Planike je poudarila, da z institucionalnega vidika vprašanja poučevanja slovenskega jezika v krajevnih šolah še vedno niso rešili, pa čeprav si starši želijo, da bi se njihovi otroci učili tudi slovenščine. Govori se o tem, da bi v Kanalski dolini uvedli trojezični pouk, treba pa bo razviti ustrezen didaktični model, je dodala predsednica SKS Planika in ocenila, da možnosti, da bi do tega prišlo v kratkem času, ni veliko.
Rudi Bartaloth, ki je bil izredno zadovljen, da se je v Tržaškem knjižnem središču zbralo toliko ljudi in s tem pokazalo zanimanje za Kanalsko dolino, je prav tako obžaloval, da po več kot dvajsetih letih pouk slovenščine v krajevnih šolah še vedno ni institucionaliziran. V zvezi s knjigo, pa je ocenil, da bo ta omogočila vsem, da spoznajo stvarnost Kanalske doline. Še vedno se namreč dogaja, je povedal, da marsikdo, tudi iz Slovenije, ko pride na obisk, prvič sliši, da živijo tam tudi Slovenci. Ponavadi vejo samo za Višarje kot smučišče, je dodal Bartaloth, ki je prepričan, da bi lahko v tem pogledu Slovenija naredila več, da bi tudi v matici poznali stvarnost Kanalske doline.
Kar zadeva knjigo “Kanalska dolina”, naj povemo, da jo bogatijo številne fotografije, ki jih je posnel sam Rafko Dolhar. Razdeljena pa je na tri dele. Prvi predstavlja Kanalsko dolino v vseh njenih različnih aspektih in popelje bralca na sprehod po posameznih vaseh. V drugem je govor o učenju slovenščine po drugi svetovni vojni, zadnji pa vsebuje poročilo o izdajateljski dejavnosti Slovenskega kulturnega središča Planika, ki je založilo že 26 publikacij.