“Nam je všeč uživat z besiedami”, tel je, takuo ki je v saboto zvičer poviedala Margherita Trusgnach – Tarbjanova v imenu kulturnega društva Rečan – Aldo Klodič, pomien literarnega branja ‘V nebu luna plava’, ki je od lieta 1993 parklicalo v Rečansko dolino vič ku devetdeset pesnikou an pisateljeu. Tudi v saboto smo imiel parložnost poslušat, v Kovačuoven senike na Liesah, različne izkušnje an izike, kupe z lepo glasbo. Glasbenik je Federico Galvani, ki pa je tudi napisu puno besedil za furlansko glasbeno skupino Arbe Garbe. Zanimivo je, de Federico živi že puno liet v Utani, v podutanskem kamunu, saj ima tudi beneške korenine. Federico je godu na ramoniko, spremlju ga je parjateu Roberto na kontrabas, obadva sta igrala tudi, kar se je predstavla Marisa Scuntaro. Pevka in raziskovalka ljudskih piesmi (je bla pred kratkim tudi v Dreki, se zaries puno trudi, de se na zgubijo stare piesmi, pričevanja že parlietnih judi), Marisa je piela po italijansko, beneško (piesam, ki ji jo je storla spoznat žena iz Ofjana), furlansko an rezijansko (‘Da jöra ma Ćaninaṷa’, ki jo je raziskovau Pavle Merkù). Sledila je Maria Elisenia Gonzalez. Rodila se je v Medellinu v Kolumbiji, že štiernajst liet pa živi v Špietru. V Medellinu se je učila literaturo, dielala je v šuolah an knjižnicah, tle par nas pa sodeluje tudi s šuolami, predvsem z dvojezično, s katero je parpravla poseban projekt za otroke povezan z nje rojstnim miestom. Nji je všeč puno vse tiste, kar je povezano z otroštvom an z naravo, an tuole se čuje tudi v poezijah, ki jih piše an ki jih je prebrala v seniku. Gost literarnega branja je bla tudi Dana Ivančič, pesnica iz Bovca, soustanoviteljca literarnega kluba Bovec, ki združuje vič generacij pesnikou an pisateljeu. Pru pred kratkim so v Bovcu sparjeli literate iz Benečije, tela je bla tud parložnost za povarnit vabilo an poslušat zanimiu slovienski glas. Srečanje se je zaključilo s Silvano Chiabai – Vodopivcovo, ki je doma iz Rečanske doline an če že puno liet živi v Ažli, kjer diela an prodaja dobre gubance, ki jih poznajo povserode. Silvana piše v slovienskem beneškem narečju zlo preproste pa občutljene poezije. Na koncu so sevieda godle še ramonike, kar je že znak skor vsake kulturne prireditve po naših dolinah.