dsk2015Benečija je bila letos glavna protagonistka osrednje skupne Prešernove proslave Slovencev v Italiji, ki sta jo priredili krovni organizaciji SKGZ in SSO v soboto, 6. februarja. Na odru goriškega Kulturnega doma, kjer je bilo slišati tako beneško narečje kot knjižno slovenščino, je prišel do izraza njen vztrajen in dolgoleten boj za ohranitev svojega jezika in identitete, predvsem pa pomemben doprinos Alda Klodiča, kateremu je bila prireditev “… pustita nam rože po našim sadit …”, za katero je program pripravil Inštitut za slovensko kulturo, posvečena.
“Delal je vse življenje, da bi branil svoj slovenski materni jezik, za blaginjo in rast beneške skupnosti; delal je “za ljudi in z ljudmi”, skrbel posebno za mlade in jim vedno zaupal,” so med drugim povedali o Aldu Klodiču. In njegovo delo, spevoigra Krajica Vida (avtor izvirne glasbe je pa Davide Clodig), ki so jo uprizorili v goriškem Kulturnem domu, je lep dokaz vsega tega. Pripoveduje namreč o boju za obstanek beneške skupnosti, na odru pa so bili glavni protagonisti prav otroci in mladi, med katerimi jih je večina obiskovala dvojezično šolo, k ustanovitvi katere je prispeval tudi Klodič, ki ga je publika lahko spoznala tudi preko njegovih pesmi. Rdeča nit oziroma glavno sporočilo prireditve pa je bilo vsekakor to: kultura, delo z mladimi in skupna vizija so pot do ohranitve jezika, identitete in torej same skupnosti.
Slavnostni govornik je bil Rezijan Sandro Quaglia, ki je predstavil stanje v svoji dolini, ki se je v preteklosti razvijala ločeno od ostalega dela slovenskega etničnega ozemlja in je imela z njim tudi malo stikov. Zaradi tega se tudi prebivalci niso mogli naučiti knjižnega jezika in se tu ni oblikovala slovenska narodna zavest, temveč lokalna, rezijanska identiteta. Del Rezijanov se vsekakor danes ima za pripadnike slovenske skupnosti v Italiji, drugi pa kljub strokovnim posvetom in ugotovitvam strokovnjakom, raziskavam in publikacijam odločno trdijo, da s slovenstvom nimajo nič skupnega. Zato prihaja v dolini do trenj in so tisti, ki se prepoznavajo v slovenski manjšini, tarča napadov. Quaglia je opozoril na nevarnost, da bi rezijanščina, krajevno slovensko narečje, zaradi vpliva italijanščine izginila. Edina rešitev je stik s slovenskim knjižnim jezikom, njegovo učenje, kar bi prispevalo tudi k temu, da bi narečje spet začeli govoriti doma, kjer ga še znajo, a ga ne uporabljajo (rezijansko v glavnem govorijo starejši in priletni, mladi in otroci pa ga v glavnem razumejo, a ne uporabljajo). Pri tem bi lahko imela ključno vlogo šola, kot dokazuje primer špetrske dvojezične šole, je poudaril Quaglia in izpostavil tudi potrebo, da bi imeli v dolini vsaj dvojezičnega župnika. V Reziji pa kulturni delavci v boju za ohranitev slovenstva pričakujejo tudi moralno pomoč in strukturalno oporo, saj občasni izrazi solidarnosti ne morejo biti dovolj.
Organizatorki zamejskega dne slovenske kulture, krovni organizaciji SKGZ in SSO, sta tudi letos podelili priznanja za izjemne kulturne dosežke. Letošnji nagrajenci so bili režiser Igor Pison, zborovodja in skladatelj Hilarij Lavrenčič in slikar Deziderij Švara.

Fotogalerija