Primoža Sturmana poznam, bolj kot osebno, preko njegovih spisov na Facebooku ali na blogu (primozsturman.blogpost.com), kjer se velikokrat osredotoča na problematiko zamejske slovenske literature. Večkrat pa je v zadnjih letih prišel na Postajo Topolove in tam sledil predvsem dogodkom, ki so bili povezani s slovensko literaturo.
Letos je po mnogih objavah v raznih revijah izšel pri mariborski založbi Litera njegov prvenec ‘Gorica je naša’. Gre za zbornik enajst kratkih zgodb, ki so vse nekako povezane s teritorijem, ki zaobjema Gorico, Kras, Trst in Mediteran. Tudi meje so zelo prisotne, tiste realne in tiste manj realne, ki (še) obstajajo v glavah nekaterih ljudi. “Celo poletje so me izzivali s tem, da sem Italijan, ker da prihajam izza meje, in hotel sem jim pokazati, da sem večji Slovenec od vseh skupaj,” pravi protagonist zgodbe z istim naslovom, kot ga ima knjiga. Tako upravičuje svojo zahtevo do slovenske Gorice.
Čas, v katerem zgodbe potekajo, je včasih sedanji, včasih pa se Sturman vrača v neko preteklost, ki je Slovenci ne želijo pozabiti. ‘Igra z ognjem’ se na primer dogaja leta 1930, “v osmem letu fašistične ere in tretjem od tedaj, ko sem se zavezal, da bom z vsemi svojimi močmi deloval v prid našega naroda,” pravi Sandro, ki se iz mesta vrne v Dutovlje, na Kras, kjer bo spoznal gospodično Diletto, ki mu bo povzročala ne malo težav. Avtor pa izkoristi priložnost, da opiše kmečki svet Krasa v času fašizma in nekatere dogodke, ki so ga zaznamovali (“Kot bi bilo včeraj, se spominjam Kosovelovega pogreba. Na mrtvaškem odru je ležal v domači tomajski hiši, ki jo je imel tako rad, pa je v njej preživel le malo časa”).
V zgodbi ‘Varuh meje’ se pa najbolj prepozna problematika meje, ki ni samo tista med dvema narodoma, kulturama, jezikoma. “Prekleta meja” je na žalost danes tudi tista, ki nastane, ko je treba (z bodečo žico?) varovati državo “še pred zadnjimi od zadnjih, pred begunci in migranti, ki so kljub zaprtim in zastraženim potem še vedno iskali možnost boljšega jutri v osrčju stare celine.” (m.o.)