pesmar170 ljudskih an avtorskih piesmi, 19 partizanskih an 23 cerkvenih. Tuole veliko bogastvo je Planinska družina Benečije zbrala v liepih zelenih bukvicah s plastično platnico, ki lepuo stoji v gajufi al pa v ruksaku, takuo de jih lahko ima človek nimar par sebe. “Bi bila velika škoda an izguba za naše doline, če bi se vse piesmi, ki so se par nas oglašale, za nimar zaspale,” je jau v soboto zvečer, 23. maja, Igor Tull, ki je pred številno publiko v slovenskem kulturnem domu v Špietru predstavu tuole dielo an poviedu, kateri je biu parvi namien Planinske družine Benečije, kar je začela zbierat piesmi an parpravjat bukva. Strani Matajurja, takuo se kličejo, so rezultat diela vič od njih, narvič je za tuole dielu Igor Tull, ki v saboto ni samuo poviedu, katere piesmi so zbrane, pa tudi kakuo se tala iniciativa vključi v kulturno dielo naših dolin an naših društev za daržat živo našo sloviensko kulturno tradicijo.
Začnimo z imenom: zaki Matajur nie trieba posebej poviedat, saj je za vse nas simbol naše daželice. Na varh Matajurja se pride z vieh strani an vsi okuole njega govorimo po sloviensko an poznamo an pojemo tiste piesmi, naj je v cierkvi al pa na placu.
Narviò je ljudskih piesmi, kajšno le po riedko čujemo, saj na žalost, kar se zberemo kupe pojemo nimar tiste an vičkrat poznamo samuo parvo kitico.
Kajšne so ‘zaspale’ pa naši očetje an noni so jih zvestuo piel, zatuo sada se jih lahko nazaj navademo. Zatuo so v knjižici Strani Matajurja an piesmi, ki jih je 40 liet od tega posneu po vsieh slovienskih vaseh, od gričev nad Miljami blizu Tarsta, do Kanalske doline na njega ‘nagro’ etnomuzikolog Pavle Merkù.
Piesmi nam puno povedo an kduo smo. An so liep odgovor tistim našim administratorjem, ki pravejo, de niesmo Slovenci, “de naš jezik se je rodiu v Landarski jami miez medvedi, med kačami an de je strupen”, takuo, ki je jau v saboto v soji pridgi mons. Marino Qualizza. Če mi smo kiek drugega, ki niema nič skupnega z drugimi Slovenci v Italiji an v Sloveniji, kuo je tiste, de smo piel an pojemo le tiste piesmi, more bit z rahlo drugačno vižo al pa s kako drugo besiedo, a le tiste? Pesmarica Strani Matajurja povezuje an vse naše doline, takuo de so v njih an besiede adne rezijanske an kanalske piesmi.
V saboto se je Igor Tull zmislu an na tiste, ki so  dielal za daržat živo našo tradicijo an za jo obogatiet. Recimo na Toninaca Qualizza, Nina Specogne pa tudi na kulturno društvo Rečan z Lies an posebno na Senjam beneške piesmi. Zatuo je pru, de so v parvi del, kjer so ljudske piesmi, vključili an piesmi sejma, ki so ratale ljudske. Din don dan, duo jo na pozna? An jo je za senjam napisu Marco Cernetig. Al pa Tata kupime violin od sestri Petricig. Al pa še piesam Lujerji, ki jo je napisu Davide Clodig an jo znajo vsi otroci, ki so hodili an hodejo v dvojezično šuolo. Med ljudskimi so tudi druge, kot Moja Nediža Antona Birtiča.
Na večeru je vse tiste, ki so se zbral v slovenskem kulturnem domu – an jih je bilo dosti, tudi iz doline Soče – pozdravila predsednica Planinske Luisa Battistig, pa pravi pozdrav so dali pieuci zbora staršev an učiteljev dvojezične šuole, ki se parpravjajo za velik praznik šuole za nje 30. rojstni dan an še mešani pevski zbor Planinska roža iz Kobarida.
“Rata de piesmi, ki po vič liet se niso oglasile v tistem prestoru, sprebudijo druga drugo. Je ku da bi se klicale. Zacvetejo ku rožice spomladi adna po dni. Vse so lepe, vsako je vriedno pogledat,” je še jau Igor Tull. An naše voščilo je, de bi s tolo knjižico začele nazaj močnuo cvest.