Ki dost sarc imajo matere, ku je tista, ki vpraša sina, če se je udaru, ko je padu, čepru ji je pru on veriezu uon sarce, za ga predat niekemu bogatažu? Šigurno jih je puno takih, verjetno še vič ku mislemo.
Tuole nam je tiela poviedat predstava ‘Vse, kar moremo narest’, ki jo je Beneško gledališče predstavlo v pandiejak, 8. marca, ob Dnevu žen na svoji strani na Facebooku.
Dan, posvečen ženam, so lietos počastil s poklonom tistim ženam, ki dajejo življenje: materam. Mame, ki kajšankrat (previč pogostu) se čujejo, ku če bi živiele v paražonu. “Al smo nardile ki slavega? More bit, de smo jale kiek, ki naši sinuovi nam ne odpuste,” se vprašajo tele žene. Odgovor je enostaven: “Vse tiste, kar moremo narest, je jih ljubit.” Je tudi ries, de kajšne žene so ble (an so šele) zaparte še priet, v svoji hiš, pru kjer bi bluo trieba jih častit an priznat, de pru njih dielo store iti napri ne samuo družinsko življenje, pa tudi življenje sveta.
Na koncu predstava Beneškega gledališča nam je še ankrat poviedala tiste, kar bi muorli vsi, predvsem možje, zastopit: bit žene, bit mame, nie adno dielo, je za nimar. An tisti, ki so zaries obsojeni za celo življenje, so tisti, ki na zastopejo, de so pru one tiste, ki bojo lahko mogle rešit tel nimar buj kumaran sviet.
Igral so Erika Balus, Federica Bergnach, Graziella Tomasetig, Manuela Cicigoi an Michele Qualizza. Režiserka je bla Elisabetta Gustini, za video an montažo je poskarbeu Enrico Qualizza, za glasbo pa Davide Tomasetig. Besedilo je v slovensko narečje preobarnila Marina Cernetig.

Če ste zamudili predstavo, si jo lahko ogledate TUKAJ ali na Youtube kanalu ‘kries kries’