c_salamant‘De b’ mogle besiede’ je zgovoren naslov zbirke pesmi beneške pesnice Claudie Salamant, ki jo je izdalo kulturno društvo Ivan Trinko, in ki so jo v nabito polni dvorani Slovenskega kulturnega doma v Špetru predstavili v petek, 4. marca. Zgovoren, ker sama avtorica, kot je poudaril pesnik Miha Obit, še vedno verjame, da imajo besede, ki prihajajo iz srca, svojo moč, in ker tudi ta zbirka, kot že vrsta drugih publikacij, ki jih je izdalo KD Ivan Trinko, prispeva k temu, da ne pozabimo besed, ki so del Benečije (v tem primeru Idarske doline, od koder prihaja Claudia Salamant). O sami zbirki je podrobneje spregovorila Irena Popov Novak z Univerze v Ljubljani, ki že dobro pozna beneško pesniško tradicijo in je preko nje spoznala tudi samo beneško stvarnost. Povedala je, da po eni strani Claudiine pesmi sledijo “vzorom najboljših pesniških prizadevanj”, ki so izraz beneške zemlje. Motivi dokazujejo zavezanost domačemu prostoru in “idarskemu govoru, ki je jezik primarne socializacije in notranje komunikacije med plastmi identitete”. Vendar pa se od starejših beneških pesnikov avtorica razlikuje, ker vnaša več drobnih detajlov iz vsakdanjega življenja, v njenih pesmih se pojavljajo tudi predmeti, deli telesa. Odmik od že poznanih beneških pesnikov predstavlja tudi to, da črpa iz sedanjosti in z njo povezuje preteklost in prihodnost oziroma ugotavlja stanje, ki je posledica preteklosti in ki naj bo osnova za prihodnost. Eden od prevladujočih elementov v njenih pesmih je nestalnost, ki pomeni tudi negotovost bivanja, spoznanje majhnosti in krhkosti, spreminjanje in minevanje, ki nista povezana samo s časom. V nasprotju z neobvladljivo usodo pa prihaja do izraza volja do dejavnega življenja. Izhod iz težav, strahu, osamljenosti, praznine, občutka izgubljenosti nudi odprtost (duhovna svoboda) oziroma neskaljeno otroško srce in čustveno odzivanje. Programska izjava, ki se lahko razbere iz njenih pesmi je to, da se je vsemu mogoče privaditi, le smrti ne, upanje in vztrajanje pa temeljita na ljubezni. V pesmih beneška pesnica povzdiguje majhnost, lokalnost, otroškost, sugerira pa globino in emocionalno angažiranost. Iz pesmi izhaja čudenje nad tem, da je v teh krajih slovenski človek še živ in avtorica se s tem v zvezi veseli vsake majhne zmage. Njena zbirka prispeva k obogatitvi kulture, ki za skupnost proizvaja vrednote, ki jih ta potrebuje, je svojo oceno zaključila Irena Popov Novak. Zbirko bogatijo risbe Claudiine hčerke Amelie (ki je skupaj s prof. Glasbene matice Frankom Rejo tudi poskrbela za glasbeno spremljavo na predstavitvi) in fotografije avtoričinega sina Jana. Pesmi iz zbirke pa so poleg pesnice brali še njen kolega z dvojezične šole Matej Pintar ter bivši učenki Cecilia Blasutig in Emma Golles.