Poklon Plestiščam v besedi in sliki. Tako bi lahko označili knjigo “L’Orologino e altre storie / Orlojǝč an druge pravǝce” plestiškega umetnika Luigija Moderiana, ki so jo predstavili v četrtek, 7. septembra, v čedajski kavarni San Marco.
Knjiga vsebuje pet zgodb, v katerih prihaja lepo do izraza avtorjeva velika ljubezen do domačega kraja, narečja, ljudskega izročila in kulture nasploh. “Da razumeš zgodbe in ilustracije preprosto moraš v Plestišča,” je povedal Giorgio Banchig, predsednik Inštituta za slovensko kulturo. Prav ISK je namreč omogočil izdajo zanimive knjige, medtem ko se je ideja, da bi Moderianove pripovedi tudi objavili, porodila že pred nekaj leti, ko so snemali videoposnetek za muzej SMO v Špetru. Zdaj je publikacija končno izšla, bralci pa lahko zgodbe preberejo v plestiškem narečju (lepi mešanici krajevnih govorov iz Nadiških in Terskih dolin ter Breginjskega kota, kot je razložil Banchig), knjižni slovenščini in italijanščini.
Zgodbe v knjigi, v kateri je ospredju tudi tematika vračanja v preteklost, v otroštvo, predvsem pa domov (Moderiano je namreč velik del svojega življenja preživel daleč od doma), so torej deloma avtobiografske, deloma pa povzete iz starega ljudskega izročila. Knjigo krasijo tudi ilustracije, za katere je poskrbel sam plestiški umetnik.
O Moderianu in njegovi knjigi je na predstavitvi spregovoril tudi profesor Vito Sutto, čigar prababica je bila Slovenka, a se je nato v njegovi družini slovenski jezik izgubil. Prav zato si je tudi zaželel, da bi lahko knjiga dosegla številne bralce in da bi jo imeli v vseh deželnih knjižnicah, predvsem pa na ozemlju, kjer se zavzemajo za “ohranitev dragocene slovenske besede, ki se še posebno v narečnih variantah ne sme izgubiti”. Sutto, ki zelo ceni Moderiana kot umetnika, je pohvalil tudi njegove ilustracije, ki so “podobe iz njegovega spomina in prikazujejo svet malih stvari, Plestišča”.
Avtorjeva sestra Gina Moderiano, ki je pravljice prevedla v italijanščino, pa se je bratu zahvalila, ker je na najboljši možen način upodobil njihovo otroštvo in ker v knjigi lepo prihaja do izraza “mehkoba našega jezika, našega narečja”.
Ob koncu je sam Luigi Moderiano razložil, na katere dogodke in kraje iz njegovega življenja se navezujejo posamezne zgodbe in liki, “vendar so to lahko tudi zgodbe drugih ljudi iz naših dolin.” Knjigo je Moderiano posvetil svoji prateti Vittorini Cuffolo, ki “me je spremljala in vodila v življenju”.
Zanimiv večer, med katerim so se spomnili tudi pokojnega Viljema Černa, je popestril nastop beneške glasbene skupine BK.