“Zgodbe, ki jih piše življenje,” in za katere bi bila velika škoda, če bi se izgubile, saj gre za živa pričevanja o dogajanju in nekdanjem življenju v Idrski dolini, na Kolovratu in v Benečiji, saj so bili ljudje na tem območju od nekdaj tesno povezani. Take so pripovedi, ki jih v svojih knjigah ponujata bralcem Franc in Zoran Jerončič (oče in sin), ki sta bila gosta prvega letošnjega “Srečanja z avtorji”, ki ga je Kulturni dom v Gorici priredil v sodelovanju s kulturno zadrugo Maja in društvom »1001« iz Gorice ter pod pokroviteljstvom SKGZ. Pogovor z avtorjema je po uvodnem pozdravu Igorja Komela vodil Adrijan Pahor.
Zgodb, ki jih je zbral Franc Jerončič in iz katerih so nato nastale knjige, je res veliko. Med temi so tudi “žalostne zgodbe, take, ki se jih ne more povedati, pa tudi smešne, ker smeh mora biti,” je povedal Franc. Družinska avtorska naveza se je začela s knjigo “Življenje na Kanalskem Kolovratu”. Na območju od Korade do Livka je bilo nekoč več kot sedemdeset vasi, zdaj je teh naselij približno samo še tretjina, propadanje pa se na tem zapostavljenem in pozabljenem območju še nadaljuje, je povedal Zoran Jerončič. “Če bi se danes vrnili v kraje, ki so opisani v knjigi, bi bila slika povsem drugačna oziroma nekaterih verjetno že ni več.” Prva knjiga, ki je nastala po pripovedovanju očeta Franca, namreč predstavlja naselja in razne kraje na Kanalskem Kolovratu skozi fotografije (stare in novejše) ter zgodbe ljudi. Zanimanje zanjo je bilo izredno, tako da je pošel tudi ponatis, je povedal Zoran, ki je zdaj vesten zapisovalec očetovih zgodb. “Oče je strasten pripovedovalec,” je razložil Zoran, ki se že več kot deset let vrača vsak drugi dan domov in skupaj z očetom piše. Knjižno ustvarjanje pa se je pravzaprav začelo povsem slučajno. Zoran Jerončič, ki so ga v zamejskih krogih najprej spoznali kot odbojkarskega trenerja, je začel sodelovati s športnim uredništvom Primorskega dnevnika, za katerega je pisal kolumno o italijanski A-ligi. Po nekaj letih in po smrti Zoranovega brata ter mame pa je oče Franc odločil, da je prišel čas, da njegove zgodbe oziroma spomini postanejo pisno izročilo in da tako ne grejo v pozabo.
Po prvi uspešni knjigi sta tako po zaslugi utečenega sodelovanja med očetom in sinom izšli še knjigi “Bratje Slovani” ter “Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo”. Prva opisuje zgodbo Franca Jerončiča starejšega (očeta oziroma deda avtorjev), obenem pa vse, kar so doživeli in pretrpeli slovenski fantje, ki so se v avstro-ogrski vojski bojevali na vzhodni fronti, v Galiciji in bili kasneje ujetniki v taborišču v Sibiriji. Na tistih prevečkrat pozabljenih bojiščih je umrlo 35 tisoč ljudi, o dogajanju v teh krajih pa je Franc slišal od svojega očeta in zdaj te spomine rad predaja naprej. Na primer zgodbo o tem, kako je oče v Galiciji, ko je bil že blizu ruske linije in kjer je bilo “Rusov kot listja”, srečal ranjenega soseda z Močilnikov na Kambreškem. Pri pisanju knjige o “Bratih Slovanih” (naslov izvira iz dejstva, da so Rusi pokazali večjo uvidevnost in razumevanje za slovenske ujetnike ter z njimi ravnali boljše kot z drugimi) pa so bili zelo koristen vir tudi poročila s fronte v Galiciji, ki jih je za slovenski časopis v Argentini pisal ded profesorja Mozetiča iz Nove Gorice in jih je slednji posredoval Jerončičema. V knjigi je tudi opis Zoranovega obiska v Sibiriji in v Mariinsku (sedem ur vlaka iz Novosibirska oziroma skoraj 6.500 kilometrov iz Kostanjevice, od koder je doma Franc Jerončič), kjer je bil njegov ded v ujetništvu. Tam so mu ljudje radi pomagali pri zbiranju gradiva oziroma spoznavanju krajev, avtorja pa je razveselila tudi vest, da je knjiga dobila svoje mesto v muzeju v Mariinsu in da jo nameravajo tudi prevesti v ruščino.
“Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo” pa je zbirka 75 zgodb o krajih med rekama Idrijo in Sočo, od časov Avstro-Ogrske vse do današnje Slovenije. V njej so zaobjeta torej obdobja svetovnih vojn, begunstva, partizanstva, italijanske asimilacije, določanja meje, Jugoslavije in nato procesa osamosvajanja Slovenije. Iz knjige lahko na primer izvemo, kako so v Posočju Mussoliniju vzklikali “buše, buše (v krajevnem narečju teliček)” namesto “Duce” in si kljub temu kot nagrado prislužili “paštašuto” s strani nevednih fašistov, ali pa kako je bilo na demonstraciji na Travniku v Gorici, ko se je odločalo o tem, če bo prešla pod Italijo ali pod tedanjo Jugoslavijo, pa še o tem, kako nek župnik ni hotel pokopati mrtvega partizana (v zgodbi je prisoten tudi zdravnik iz beneško-briškega odreda Marjan Zdravljič), pa je nato drug župnik vodil njegov pogreb v Zapotoku.
Zdaj nastaja že nova, četrta knjiga, ki bo posvečena prvi svetovni vojni na Kolovratu, revščini, ki jo je ta povzročila in begunstvu oziroma izgnanstvu (kar sedemsto ljudi je tedaj moralo zapustiti domače kraje). Gradivo zanjo prihaja tudi iz Rima, avtorja pa upata, da jima bo knjigo uspelo dokončati še letos.
Kot zanimivost naj še dodamo, da ima Franc Jerončič v Melinkih tudi zanimivo etnološko-rezbarsko zbirko (opis najdete TUKAJ) in je sodeloval v evropskem projektu ZborZbirk, ki ga je na italijanski strani meje koordiniral Inštitut za slovensko kulturo.