Tržaški pesnik, pisatelj, dramaturg in dolga leta novinar slovenskega RAI Marij Čuk je v letu 100. obletnice napisal delo Črni obroč, prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva. V njem prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani.
Roman, ki je pri isti založbi izšel tudi v italijanskem prevodu z naslovom ‘Fiamme nere’, je avtor predstavil 10. maja v Slovenskem kulturnem domu v Špetru. Na predstavitvi, ki jo je organiziral Inštitut za slovensko kulturo, se je z njim pogovarjala Živa Gruden, ki je najprej opisala zgodovinski okvir dogajanj (od konca prve svetovne vojne do nasprotovanja fašižma do slovenske skupnosti v Trsu ter do napada na Narodni dom, ki je bil center slovenskega in celo slovanskega življenja). Čuk je nato pojasnil, da je roman literarno delo, kjer je zgodovinsko ozadje zelo prisotno. “Nisem zgodovinar, a v tem romanu je zgodovine veliko, vsa dejstva, ki so našteta so resnična in verodostojna, še bolj kot v kaki zgodovinski knjigi.” V romanu se prepletata zgodbi dveh parov. Prvega sestavljata zakonca Roblek. Mož Hugo, ki je bil po poklicu lekarnar, je bil velik pobudnik razvoja planinstva na Gorenjskem. Imel je mlajšo ženo, s katero se je vračal s potovanja na Tirolsko. Medtem ko je ta par resničen, je drugi par z Dunaja fiktiven. Gospod ima poslovna opravila v Trstu, njegova mlada partnerka pa želi predvsem videti morje. Para se julija 1920 srečata v Narodnem domu in sta žrtvi fašističnega požiga.
Glede izbire likov romana je Čuk povedal, da bi bilo ”zelo lahko zbrati kot protagonista dva Tržačana, ki se borita za svoj narod, svoj jezik, svojo identiteto”. “Sem pa hotel zbrati dva, ki ne vesta nič o tem, kar se dogaja v tistem trenutku v Trsu, niti da Slovenci obstajajo, da Trst obstaja, če izpustimo avstro-ogrsko pristanišče. Prvi dan jima gre vse prav, naslednji dan se sprehajata in vidita, da nekaj ni v redu. Tretji dan je še huje, ker ju mišičasti mladeniči v črnih srajcah čudno gledajo. Na koncu se znajdeta v vrtincu napada na Narodni dom, ko stavba že gori. Roman je moral, vsaj v mojih mislih, rasti v tem strahu.”
(m.o.)