dapitVečjezičnost, njene prednosti in jezikovna politika, ki jo spodbuja, zaščitna zakonodaja, učenje tujih jezikov, odnos med knjižnim jezikom in narečji so le nekatere izmed tem, ki jih poglobljeno obravnava zbornik “Večjezičnost in izobraževanje. Izkušnje, rezultati in izzivi v prostoru med Italijo in Slovenijo”. Publikacija, v kateri so zbrani prispevki z mednarodnega posveta, ki je bil septembra leta 2012, predstavlja zaključek dejavnosti Mednarodnega centra za večjezičnost Univerze v Vidnu v okviru evropskega projekta Jezik_Lingua. Zbornik sta v četrtek, 16. aprila, predstavila njegova urednika Roberto Dapit in Maria Bidovec.
Po kratki predstavitvi projekta, v okviru katerega je nastal tudi multimedijski muzej SMO v Špetru sta urednika spregovorila o posameznih prispevkih. Publikacijo zaznamuje popolna dvojezičnost, saj so vsa besedila objavljena tako v slovenščini kot italijanščini, dodali pa so tudi krajši izvleček v angleščini.
Vincenzo Orioles je primerjal jezikovno sestavo naše dežele in Slovenije, analiziral zaščitno zakonodajo, poučevanje slovenskega jezika v šolah in razlike med posameznimi deli dežele. Marko Stabej je svoj prispevek posvetil poučevanju jezikov, katere so težave pri poučevanju slovenščine kot drugega jezika, pisal pa je tudi o pomenu izobraževanja v maternem jeziku. Vera Smole je obravnavala odnos med knjižnim jezikom in krajevnimi različicami, ki jih je treba prav tako ovrednotiti, ker so izraz teritorija in njegovih tradicij. Devan Jagodic je svoj prispevek namenil rasti zanimanja za učenje slovenščine in s pomočjo statistik in grafikonov iz različnih zornih kotov analiziral ta pojav. Cristiano Cre-scentini se je posvetil povezavi med delovanjem možganov in učenjem jezikov oziroma prednostih, zlasti zgodnje, dvojezičnosti. Ta naj bi med drugim tudi zmanjšala tveganje, da zbolimo za degenerativnimi boleznimi. Susanna Pertot je pisala o tem, kako se je spremenila populacija v šolah s slovenskim učnim jezikom in kako ta tip šole doživljajo slovenski oziroma neslovenski starši. Analizirala pa je tudi težave, ki se pojavljajo z vključevanjem otrok z manjšim ali nobenim predznanjem slovenskega jezika. Alessandra Burelli je poročala o poučevanju jezikov v večjezičnem okolju ter predvsem o pripravi oziroma izobraževanju učiteljev. Maria Bidovec je predstavila svoji izkušnji pri poučevanju slovenščine in slovenske književnosti v Rimu ter v Vidnu. Obenem pa je poudarila, da je poučevanje tega predmeta v Italiji zelo težavno zaradi pomanjkanja primernega didaktičnega materiala in prevodov del slovenskih avtorjev. Roberto Dapit je v svojem prispevku primerjal jezikovno načrtovanje pri slovenščini in furlanščini. Po njegovi oceni je zaščitna zakonodaja dovolj dobra, težave pa so pri njenem izvajanju. Kljub temu pa bi bila politika po njegovem bolj učinkovita, če bi jo za različne jezikovne skupnosti načrtovali skupaj, ne pa ločeno. Poudaril je tudi pomen poznavanja jezikov okolja in pri tem omenil kot primer dobre prakse v vseh pogledih dvojezično šolo v Špetru, kot cilj pa izpostavil ustanovitev, mogoče v Kanalski dolini, prave večjezične šole.
Zbornik se zaključuje s predstavitvijo prvega zvezka Slovenskega lingvističnega atlasa, o katerem so razpravljali tudi na posvetu v Vidnu leta 2012.