Ali so v Reziji Slovenci? To vprašanje je bilo v četrtek, 13. novembra, v Gorici izhodišče zanimive debate o dolini pod Kaninom in Rezijanih.
Glavne značilnosti Rezije in njene skupnosti sta udeležencem zadnjega Srečanja pod lipami, ki sta ga priredila Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, v pogovoru z novinarko Eriko Jazbar predstavila družbeno kulturni delavec iz Rezije Sandro Quaglia in mladi raziskovalec Dejan Valentinčič, avtor monografije z naslovom “Slovenci v Reziji? Pravni položaj in dejansko življenje slovenske jezikovne manjšine”. Publikacija je izšla v slovenščini (pošli so že vsi izvodi, tako da je knjiga že v ponatisu) in angleščini pri založbi Arte v sodelovanju med univerzo v Celovcu, Inštitutoma Karantanija in Jožeta Pučnika ter Fakulteto za državne in evropske študije iz Kranja. Na srečanju pa je bil iznesen tudi predlog, da bi jo prevedli v italijanščino.
Mladi raziskovalec, ki je doma iz Deskel in se poklicno ukvarja s slovenskimi manjšinami v zamejstvu in drugod po svetu, je povedal, kako so ga take teme že od nekdaj zanimale in da je že pred vpisom na univerzo vedel, da bo diplomsko nalogo posvetil kakemu vprašanju, ki zadeva slovensko manjšino. Ko se je bližal koncu svojega študija, pa so v Reziji izbruhnile polemike in trenja, ki so zadevala izdajo prve dvojezične osebne izkaznice in željo upraviteljev po izključitvi iz seznama občin, kjer se izvaja zaščitni zakon za slovensko jezikovno skupnost.
Valentinčič je v svoji monografiji najprej predstavil zgodovino Rezije, sicer pa je veliko pozornosti namenil vprašanju identitete. Zato je tudi intervjuval bodisi tiste, ki se imajo za predstavnike slovenske manjšine (Sandra Quaglio, Luigio Negro in Pamelo Pielich), bodisi tiste, ki trdijo, da so Rezijani posebna skupnost (župana Sergia Chineseja, bivšega župana Sergia Barbarina – občino je vodil, ko so Rezijo vključili med tiste, kjer se izvaja zaščitni zakon za Slovence -, in Alberta Siego, predsednika društva Identità e tutela Val Resia). Predstavil pa je tudi pravni položaj oziroma mednarodne in italijanske zakone, ki urejajo zaščito manjšin, in analiziral dejansko izvajanje njihovih določil.
Razloge za drugačno doživljanje identitete v Reziji, sicer pa nasploh v videnski pokrajini, je avtor našel v tem, da so bili ti kraji že od leta 1866 pod Italijo, da niso doživeli pomladi narodov, akulturacija je bila tu povsem italijanska, stiki s Slovenijo zelo redki, skupnost do leta 1999 ni bila priznana kot manjšina, ob vsem tem pa je povojni čas zaznamovala velika protikomunistična propaganda. Vpliv tajne organizacije Gladio je bil ogromen, primerov nasilja in drugačnih pritiskov je bilo veliko, slovenstvo pa je bilo izenačeno s komunizmom. Širil se je strah, da hoče Jugoslavija oziroma Slovenija okupirati te kraje in jih posloveniti. Sandro Quaglia je glede tega dodal še geografske razloge oziroma zaprtost doline Rezije, po drugi strani pa tudi slabe cestne povezave z bližnjo Slovenijo, ki bi jih morali nujno izboljšati. Sicer je povedal, kako je na primer njegova babica redno hodila na Bovško, medtem ko je bila očetova generacija bolj usmerjena v Furlanijo.
Valentinčič je izpostavil tudi tri različne modele gledanja na narodnost, ki so značilni za slovanski, germanski in romanski svet. Pri Slovanih in torej tudi Slovencih se narodnost in identiteta povezujeta s kulturo, pri germanskih ljudstvih je v ospredju genetika, pri romanskih pa ponavadi izenačujejo narodnost z državljanstvom. Kar zadeva samo Rezijo, je Valentinčič priznal, da bi preden je začel raziskovati in pisati svojo diplomsko nalogo brez nobenega dvoma zaključil, da so v Reziji Slovenci. Zdaj pa bi se omejil na to, da je rezijanščina nedvomno slovensko narečje, kako se vsak opredeljuje pa je pravzaprav osebna stvar. S tem v zvezi je Sandro Quaglia dodal, da v Reziji v glavnem ne razmišljajo o povezavi med izvorom narečja in narodno pripadnostjo. “Če govorimo slovensko narečje, smo torej Slovenci? Ta logika pri nas ni razširjena,” je povedal Quaglia in poudaril, da mora “pot do spoznanja, kaj pravzaprav smo, vsak prehoditi sam.” Podobno so morali narediti tudi drugod v videnski pokrajini je dodal Quaglia, “a v Nadiških dolinah so zdaj bolj ozaveščeni, ker imajo dvojezično šolo.” Quaglia je povedal, da je predlagal, da bi tudi v Reziji razmislili o možnosti, da bi imeli svojo dvojezično šolo, a zaman.valentincic
Pomen dvojezičnega šolanja je izpostavil tudi Valentinčič in kot zgled postavil zadnji Senjam beneške piesmi, kjer je nastopilo veliko število mladih. To je bil zanj dokaz, kako se lahko izoblikuje samozavestna mladina. Za prihodnost Rezije in njene skupnosti sta po njegovem mnenju torej ključna faktorja šola in večje število otrok.
Tako Valentinčič kot Quaglia sta govorila tudi o tem, kako so se z leti spreminjala slovenska narečja, vključno z rezijanščino, kjer so razlike med starejšimi in mlajšimi govorci, pri katerih je vpliv furlanščine večji. Sicer pa je Quaglia povedal, da je krajevno narečje razširjeno med domačini, ki imajo trideset ali več let, mlajši pa se sporazumevajo v italijanščini. Sicer pa je Valentinčič med svojim raziskovanjem teh krajev ugotovil, da so v Reziji na splošno zelo ponosni na svoje tradicije in kulturo, medtem ko se je drugod občutil nek manjvrednostni kompleks v primerjavi z italijanščino. Kar zadeva stopnje vitalnosti jezika, pa je po njegovi oceni stanje najslabše v Terski dolini.
Quaglia je številnemu občinstvu spregovoril tudi o delovanju društev v Reziji in o priložnostih, ki jih tudi za večje stike s slovenskim knjižnim jezikom, nudi kulturni turizem. Potrebni bi bili tudi večji stiki s Slovenci s Tržaškega in Goriškega, predvsem pa sodelovanja in izmenjavanja dobrih praks.