Puno pušjacu za Rožinco v Matajurju

De tela navada se na zgubi je še posebno poskarbiela Luisa (Lojza), ki je taz Kajanco- ve družine iz Marsina paršla za neviesto v Mašero, v Bazielnovo hišo. Že puno liet od te- ga je začela pobierat rože, napravjat pušjace po stari navadi.

Lojza, kuo je bluo lietos?
Lepuo. San vesela, zak vsako lieto je puno čeč an žen, ki gredo za mano pobierat rože. Lietos smo dva dni “lovile” gor po Matajure za ušafat te prave.

Kere so tele rože?
Tu vsaki fari, tu vsakim kraju pobierajo vič sort rož, nieso vserode le tiste. Vsak časti so- jo navado.

Tle par vas?
Tle par nas je tu pušjacju starčič, pelin, ko- marač, gruca, kreč, rože svetega Ivana, ki jim pravimo tudi Marijna kri, ozebar (taužintrož), klasino an rože svetega Roka (rože device Ma- rije).

Sta nardile puno pušjacu?
Jih niesmo zaštiele, viem samuo, de smo ble na puno an smo ure an ure skladale an vezale kupe tele rože. Tu vsakim pušjacu smo diele tudi an kos karte, kjer je napisano, kaj je Rožinca, kaj pomeni tist pušjac an kere ro- že so notar. Šigurno jih je bluo puno an še ad- nega nie ostalo!

Vemo, de kupe s tabo hodejo pobierat ro- že an od drugih kraju…
Ja, še posebno taz Marsina, odkod sem do- ma ist. Lietos sta paršla kupe z mamo, ki je Chiara Maskovičova, tudi sinuova Matteo an Francesco. Adan je runu fotografije, te dru- gi nam jo je pa zagodu na ramoniko an takuo razveseliu tel poseban popudan.

An kar so bli pušjaci parpravjeni?
Smo jih nesli v cierkvu v Matajur, kjer nas je gaspuod Božo čaku za jih požegnat. Tajšan daž je šu, de smo muorli nest vse v cierku, kjer se je bluo že zbralo puno ljudi. Sevieda, ne ku prejšnje lieta, saj seda zavojo koronavirusa se muormo ahtat. Glas, de na viljo Rožince je ob šesti maša v matajurski cierkvi an de so teli žegnani pušjaci, se je arztresu po cie- li dolini an še buj deleč, takuo de vsako lie- to je puno ljudi, ki pride gor za tuole. Vsak vzame suoj pušjac, an kajšankrat še vič ku ad- nega za jih nest parjateljam al žlahti, ki žive proč tle odtuod. Vsi pustjo kiek za Buog ime za cierku.

Lepuo…
Ja, zlo, an san pru vesela, de tela navada je v sarcu naših ljudi an de le napri živi.

Foto: Paul Parillaud

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.