Izraz “Düša” zaobjema vse, kar je okrog nas, združuje naravo in nas same, je bistvo življenja in celotne stvarnosti. In ni slučaj, da je ta rezijanska beseda del naslova dokumentarca o rezijanskem pesniku Renatu Quaglii. “Trïje kraji Düše – Trije kraji Življenja”, saj režiserka Marija Brecelj pesnika in njegove poglede na družbo in Rezijo predstavlja tako, da gledalca vodi skozi tri kraje, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. To so planina nad Solbico, kraj srca, Viden, kraj razuma, in Ljubljana, kraj zavesti.
Zanimiv dokumentarec so predstavili v četrtek, 18. septembra, na Deželnem sedežu RAI v Trstu, po Rai3 Bis (digitalni kanal 013) pa bo na sporedu še jutri, 25. septembra, po slovenskem Tv dnevniku, približno ob 20.50.quaglia
Premierno predvajanje dokumentarca, ki se ga je med drugim udeležila tudi generalna konzulka Republike Slovenije v Trstu Ingrid Sergaš, sta uvedla direktor deželnega sedeža RAI Guido Corso in odgovorna urednica slovenskih programov RAI Martina Repinc, ki sta poudarila pomen javne televizije. Repinčeva je glede tega tudi dodala, da naloga medijev ni to, da se naša stvarnost prikaže kot “nacukrana razglednica”, temveč, da se odpirajo določena vprašanja in spodbujajo debate.
In tak primer je dokumentarec o rezijanskem pesniku Quaglii, ki je po eni strani nežen, po drugi strani pa v njem prihaja do izraza tudi občutek grenkobe zaradi številnih zamujenih priložnosti. V ospredju je vsekakor pesnikova velika ljubezen do rezijanske kulture in doline same, kamor vabijo tudi enkratni posnetki, ki bogatijo 42-minutni dokumentarec, v katerem se prepletajo rezijansko narečje, knjižna slovenščine in italijanščina, poleg Renata Quaglie pa v njem govorita samo še akademik Milko Matičetov in profesor Roberto Dapit. Pesnik v dokumentarcu govori o želji, da se bogato ljudsko ustno izročilo zapiše, saj “ta ogenj ni neskončen”. Pripoveduje o priložnostih za nov zagon, ki jih je imela Rezija po potresu, a jih ni v celoti uresničila. Razmišlja o vlogi, ki jo ima kultura v današnji družbi, o nevarnosti globalizacije in po potrebi, da se uveljavi krajevni element. “Iti v svet pomeni nositi s sabo Rezijo.” Rezijanščina pa ima to lastnost, da lahko s svojim pristnim zvokom doseže tudi srca tistih, ki je ne poznajo, “njene besede so ostale čiste, neokrnjene” in zato lahko izražajo Düšo.
Pri realizaciji dokumentarca so sodelovali še snemalec Francesco Montenero, Alex Purič (montaža) in Rezijan Sandro Quaglia.