Da je v Reziji folklorna dediščina še zelo živa in da imata ples in glasba v sebi neko posebno dušo ter sta dejansko eden najbolj razpoznavnih in tudi povezovalnih elementov skupnosti doline pod Kaninom, je prišlo do izraza tudi na posvetu z naslovom “Ta rozajanska cïtira wčera anu näs”, ki ga je priredila Univerza v Vidnu oziroma njen Oddelek za jezike in književnosti ter komunikacijske, izobraževalne in družbene vede v sodelovanju z rezijansko folklorno skupino.
Na posvetu, ki ga je vodil Roberto Dapit, so predavatelji po uvodnih pozdravih predsednika folklorne skupine “Val Resia” Tiziana Moznicha in župana Rezije Sergia Chineseja analizirali različne vidike rezijanske folklore, govor pa je bil tudi o delu raziskovalcev.
Antropolog Gian Paolo Grì je na primer razložil, da so bile, kar zadeva oblačilno dediščino, nositeljice tradicije predvsem ženske, ker so moški veliko več potovali po svetu in se je pri njih že prej močno poznal vpliv stikov z drugimi kulturami. Ob tem pa je posredoval več zanimivih podatkov tudi glede prvega nastopa rezijanskih plesalcev v Vidnu, ki jih je našel v videnskem Državnem arhivu. Takrat so na povabilo organizatorjev ljudske veselice, s katero so želeli počastiti cesarja Ferdinanda, poleg Rezijanov, nastopili še plesalci iz Nadiških dolin, Aviana in Budoie, torej iz perifernih krajev, za katere je takrat veljalo, da so s kulturnega vidika posebni. Profesor Grì je našel med drugim tudi zapise o tem, koliko so bili tedaj nastopajoči plačani za nastop (predvidena dnevnica je znašala dve avstrijski liri, na koncu pa so se v Reziji pogajali za 2,7 lire, ker so bili njihovi stroški višji). Prebral je tudi zanimivo poročilo novinarja o nastopu plesalcev v tedanjem časopisu “Giornale di Venezia”. Irina Teplova s konservatorija Rimski-Korsakov iz Sankt Peterburga je svoj prispevek posvetila Elli Von Schultz Adajevski, avtorici prvih transkripcij rezijanske glasbe, ki je veliko sodelovala tudi z Janom Baudouinom de Courtenayjem, prvim, ki je preučeval rezijansko narečje. Zabeležila je 24 skladb, njene transkripcije pa so bile zelo dragocene tudi za kasnejše raziskovalce. Reziji so se veliko posvečali tudi raziskovalci z Glasbenonarodopisnega inštituta pri ZRC SAZU v Ljubljani, med temi sta bila predvsem Julijan Strajnar in Mirko Ramovš, kot je povedala predstavnica GNI Rebeka Kunej, ki je prisotne razveselila predvsem s starim videoposnetkom iz Učje iz šestdesetih let.
Etnomuzikolog Roberto Frisano je spregovoril o rezijanskih citiravcih in omenil, da imajo pri ohranjanju tradicionalne glasbe ključno vlogo moški oziroma predvsem godci. Nekoč je bilo manjše razlike v stilu opaziti med družinami, ker se je glasba prenašala iz roda v rod, zdaj pa se podobne povezave da zaznati med učiteljem, izkušenim godcem, ki vodi tečaj, in mlajšim citiravcem. Pojavljalo se sicer tudi novejše melodije, prevladuje pa vsekakor konservativnost.
Članica skupine Pamela Pielich pa je spregovorila o vlogi folklorne skupine “Val Resia” pri ohranjanju in krepitvi kulturne dediščine (tudi s ponujanjem dodatnih priložnosti za druženje ob plesu in glasbi, prirejanjem tečajev tudi za najmlajše, delavnicami pustnih oblačih oziroma klobukov in podobno), promociji rezijanske folklore v deželi, Evropi in po svetu, pa tudi o bogati izdajateljski dejavnosti skupine, ki ima zdaj v svojih vrstah tudi ljudske pevke. Rezijanska folklorna skupina ima 55 članov, kar je na primer več kot dvakrat toliko kot leta 2001. Istočasno pa je med člani vedno večji delež tistih, ki ne živijo več v Reziji oziroma ki so se v dolino priselili. To se dogaja predvsem zaradi demografskega padca, v dolini je zdaj le še približno tisoč prebivalcev. Folklorna skupina povezuje različne generacije, zanimivo pa je, da se glasba in ples še vedno ohranjata tudi med mlajšimi, medtem ko žal to ne velja v enaki meri za krajevno narečje.