chinese“Nawüčimö se po näs! Impariamo il resiano!” je naslov prve rezijanske slovnice za otroke, ki jo je izdala Občina Rezija s prispevkom iz deželnega zakona za Slovence 26/2007. Publikacijo, ki jo je uprava že podarila vsem otrokom, ki obiskujejo osnovno in nižjo srednjo šolo v Reziji, so predstavili v dvorani občinskega sveta na Ravanci v sredo, 13. maja.
Osnova za otroško slovnico je bila slovnica prof. Hana Steenwijka “Grammatica pratica resiana: il sostantivo” iz leta 1999, pri pripravi nove publikacije pa so upoštevali pravopisna pravila, ki jih je določila občinska uprava župana Sergia Chineseja novembra 2009, ko je s posebnim odlokom sprejela novo uradno rezijansko pisavo. Župan in ostali upravitelji namreč trdijo, da je rezijanščina samostojen slovanski jezik, ne pa slovensko narečje, kar zadeva pisavo pa so prepričani, da je potrebno ‘italijansko’ zapisovanje glasov, češ da je sicer nihče ne bi znal brati (npr. črka s namesto z oziroma z namesto c, op.ur.). Knjigo sta uredili Katia Quaglia in Angela Di Lenardo, ki je med drugim poučevala rezijanščino na tečajih KD Rozajanski dum (nadomestila je prof. Mateja Šeklija). Knjiga je razdeljena na pet delov, ki so označeni vsak s svojo barvo. Publikacija vsebuje namreč osnovna slovnična pravila za “standardno rezijanščino” in za krajevne različice, ki so značilne za Osojane, Njivo, Bilo in Solbico. Knjiga je tudi zelo lepo ilustrirana in poleg slovničnih razlag vsebuje tudi številne vaje.
Na predstavitvi slovnice za otroke, na katero so povabili učence in dijake, je župan Rezije Sergio Chinese poudaril, da se njegova uprava zelo zavzema za to, da bi lahko ohranili krajevno šolo, “ker se naša skupnost razlikuje od drugih po jeziku in kulturi”. Prav tako pa jo zanima tudi to, da rezijanščina ne bi izumrla. “Pred leti smo z vašo pomočjo pripravili tisto posebno ‘škatlo za čevlje’, igro oziroma slovar, s katerim smo se učili izgovarjati besede (v okviru projekta Rajbät so otroci izdelali vrsto ilustriranih kart, op.ur.). Marsikdo pa me je nato opozoril, da ne moremo govoriti po rezijansko, če ne znamo sestavljati stavkov. In zato smo se odločili, da pripravimo slovnico,” je otrokom povedal Chinese in jih povabil, naj doma s starši uporabljajo rezijanščino.
Ravnatelj večstopenjske šole iz Trasaghisa, pod katero spadajo tudi vrtec, osnovna in nižja srednja šola v Reziji, Nevio Bonutti pa je poudaril, “da je šola sredstvo, za ohranjanje jezikovne posebnosti, kulture in navad.” Zahvalil se je tudi županu za pomembno delo, ki ga s tega vidika opravlja njegova uprava in vse prisotne razveselil z novico, da so mu potrdili, da bo kljub zmanjšanemu številu dijakov tudi naslednje leto nižja srednja šola v Reziji imela na razpolago enak organik kot letos.
O sami publikaciji pa je bolj podrobno spregovorila podžupanja in odbornica za kulturo Cristina Buttolo. Povedala je, da je rezijanščina težek in zapleten manjšinski jezik, zaradi česar se tisti, ki jo poznajo, lažje naučijo drugih, slovnično veliko bolj enostavnih jezikov. “Naš jezik je kot neke vrste ‘passepartout’ in smo ponosni, da ga govorimo.” Podžupanja je tudi razložila, zakaj je potrebna tudi standardna oblika rezijanščine, ki jo na primer dosledno uporablja uprava, ko objavlja uradne akte. “Prav je, da se ohranijo vse krajevne variante, vendar pa potrebujemo tudi nek enoten jezik, ki združuje vse te oblike.” O sami slovnici pa je povedala, da gre v bistvu za pripomoček, s katerim bo lahko vsak razumel, zakaj imajo rezijanske besede različne končnice oziroma kaj so skloni, kakšne so pridevniške oblike, kako se spregajo glagoli, kot posebnost rezijanščine pa je izpostavila dvojino.