V Novem Matajurju smo vičkrat pisal go mez Tapoluove, tel krat pa go mez tel kraj pišemo malo drugače: v vasi že nekaj cajta živijo tri mlade čeče: Vida Rucli, Dora Ciccone an Janja Šušnjar. Kupe z druzimi so ustanovile društvo, ki nosi ime revije, od kere parpravljajo že četarto številko. Ime ji je Robida, Arbida v slovienskem narečju, an je tud na internetu (r-o-b-i-d-a.tumblr.com) an ma posebno stran na Facebooku (robidamagazine). Ka sta nam poviedale Dora an Vida go mez telo izkušnjo, ušafata v tiskani izdaji našega časopisa, tle pa moreta prebrat, ka misle o Tapoluovem an življenju v teli beneški vasi Janja, ki je doma iz Poljanske doline (pri Škofji Loki na Gorenjskem) an tle par nas piše zaključno nalogo svojega študija arhitekture.

“Jaz se tudi malo bolj konkretno ukvarjam s tem vprašanjem, kaj Topolovo pomeni kot kraj, kot prostor, meni in drugim ljudem, ki so doživeli to izkušnjo, ker delam magistrsko nalogo prav o tem prostoru.
V bistvu sem se odločila, da pridem sem ravno iz želje, da bi nek kraj doživela bolj globoko kot kraje, ki jih doživljam vsakodnevno oziroma celo življenje.
Po neki lastni refleksiji, kje bi to lahko bilo, se mi je zdelo skoraj logično, da pridem v Topolovo, ker je nekako spremenilo, ne toliko mojih pogledov na življenje, pač pa doživljanja enih dimenzij, ki so me izoblikovale v zadnjih petih letih, odkar poznam Topolovo.
Zato sem se odločila, da pridem sem. Srečo imam, da sta tukaj tudi Vida in Dora, ker bi bilo najbrž, če ne bi živela v tej skupnosti, vse drugače. Imamo podobne interese, želje, ki nas bogatijo ene druge.
Tudi jaz imam percepcijo, da v resnici ljudje, ki so v tem kraju, oblikujejo prostor. Zavedam se, kaj se zgodi, ko poteka Postaja, ko pridejo ljudje od zunaj, ko pridejo obiski. Zgodilo pa se mi je tudi, da sem bila kdaj tukaj sama en dan ali dva in da sem to doživela kot nekaj totalno drugačnega. Moram pa povedati, da tudi sama nisem prav iz mesta, tako da mi ni tuje živeti v naravi. Je pa gotovo nekaj posebnega to dojemanje same vasi kot hiše: da se recimo v eni sobi zbudiš, greš ven, v kopalnico druge hiše, poješ zajtrk v tretji, potem greš iskat internetno povezavo, ki je na drugem koncu vasi… to je sigurno bivanjska izkušnja, ki me je nekako upočasnila v doživljanju, dojela sem, da lahko delam stvari eno za drugo, brez hitenja. Tukaj se večkrat ustavim in pomislim, zakaj ne bi razmišljala o tem, kaj doživljam.
Zame je to sigurno ena najlepših izkušenj v spoznavanju samega sebe, pa tudi odnosov z bližnjimi. Zdaj, konec februarja, se bom vrnila v Ljubljano, vendar pa to ni tako, kot da bi se tja selila, ker bom gotovo še prišla nazaj sem. Ta prostor me je tako zaznamoval, da vem, da bom, tudi če se dve leti ne bom vrnila, še vedno čutila, da je tukaj neki moj drugi dom oziroma neka domačnost, ki se je ustvarila med ljudmi in s prostorom.”