Za nami je 8. februar, slovenski kulturni praznik. V tem času Društvo slovenskih pisateljev s sedežem v Ljubljani, ki deluje že dobrih 140 let, pripravlja že tradicionalno branje članov Društva. 5. februarja smo se zbrali v Klubu Lili Novy v Cankarjevem domu, kjer so častilcem slovenske besede prebirali svojo prozo in poezijo dosedanji predsednik Društva Veno Taufer ter štirje leta 2014 sprejeti člani. Naravnost ganljiv je bil trenutek, ko je pred svoje nove pisateljske in pesniške kolegice in kolege stopila v Sloveniji, Italiji, Avstriji in tudi drugje že uveljavljena pesnica in varuhinja rezijanskega ljudskega izročila Silvana Paletti. Najprej je izrazila veselje in hvaležnost, da je vstopila v nov literarni krog. Na svoj poetični način je izrekla zahvalo »rezijanske zemlje slovenski zemlji, ki dela tudi za svoje, ki smo tako onkraj«, vedoč, da »smo si vsi bratri«. Zatem je recitirala svojo znamenito pesem Le srce govori (Särcë samö rumunï), v kateri lahko prisluhnemo tišini narave in »rezijanski srčni govorici«. To je tudi naslov njene pesniške zbirke, ki je izšla pred 12 leti pri Založbi ZRC v Ljubljani: Rozajanski serčni romonenj. Silvanin glas je umirjen in obenem dramatičen. Njeno branje je spremljala popolna tišina. Tišina se je še zgostila, ko je zapela še dve rezijanski pesmi. Enako posebno pa je sredi Cankarjevega doma zazvenela tudi njena uglasbena poezija. Svojim novim pesmim je Silvana Paletti v zadnjem času začela dodajati tudi melodijo. V sodelovanju s slikarko in multimedijsko umetnico Zvonko T. Simčič (njena je tudi fotografija, ki jo objavljamo) iz Slovenije je te pesmi lani izdala tudi na cedeju z naslovom Mali rug / Glas neba. Založili in financirali so ga: Založba Klopotec, Zavod CCC, Občina Medvode ter Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu). V pesmi Mali rug so tudi tile verzi: »O, tisti mali ˈNeˈ! Ne sme se ljubiti, zlata beseda veselja ni znana po vasi!« Prav veselost in srčnost pa sta v življenju tako pomembni! In Silvana Paletti, nova članica Društva slovenskih pisateljev, premore oboje. Pesnik Veno Taufer je bil nad rezijansko govorico tako navdušen, da je sklenil Rezijo tudi obiskati. Enako razveseljeni smo bili poslušalci, ki nam je še kako mar za slovenski knjižni jezik, pa tudi za naša prelepa narečja in govore v vsem slovenskem kulturnem prostoru. Srečno pot Venu Tauferju pod goro to Kaninovo, pesmim Silvane Paletti pa izpod nje v svet!
Bogdana Herman
