‘Skladnja nadiškega in briškega narečja’ je knjiga, ki predstavlja izbrana poglavja iz skladenjske problematike slovenskih narečij. Za analizo sta bili izbrani dve obrobni slovenski narečji, ki sta zanimivi tudi zato, ker izhajata iz iste narečne osnove in danes pripadata isti narečni skupini. Knjigo, ki jo je lansko leto izdala Založba ZRC, je v petek, 28. aprila, v slovenskem kulturnem domu v Špetru predstavila avtorica Danila Zuljan Kumar z Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici.
Slovenska jezikoslovka se posveča predvsem slovenski dialektologiji, še posebej proučevanju terskega, nadiškega in briškega narečja primorske narečne skupine. V Benečiji jo poznamo predvsem zato, ker je jezikovno uredila zgodbe, ki jih je Bruna Balloch zbrala in objavila v terskem slovenskem narečju iz Subida (Ahten).
Med predstavitvijo, ki jo je vodila Živa Gruden, je Danila Zuljan Kumar najprej povedala, kako je našla svojo pot kot raziskovalka, ki se ukvarja z dialektologijo, in kako (kot Brika, torej soseda) se je približala Benečiji in njenim narečjem. “Že ko sem študirala,” je povedala, “sem opazila, da vsi slovenski dialektologi veliko pišejo o fonetiki, o skladnji pa čisto nič. Takrat sem pa že videla, da se skladnja mojega briškega narečja zelo razlikuje od slovenskega knjižnega jezika. Dialektologi so pisali, da v narečju ni skladenjske posebnosti, a to zato, ker je večina dialektologov do takrat izhajala iz osrednjega slovenskega prostora in se s skladnjo niso ukvarjali.”
S tem, je nato pojasnila, je povezano tudi vprašanje identitete: “Če živis nekje v osredju države in si enojezičen, se ne ukvarjaš s tem problemom. Drugače je za nas, ki živimo tukaj na meji. Tematika je kompleksna, znanstveniki so se s tem veliko ukvarjali, ampak ne s psihološkega ali bolj natančno psiholingvističnega stališča. Mladi dejansko imajo problem s tem, čeprav mi je nekoč mlada Benečanka rekla, da ji ni nič narobe, če ima kompleksno identiteto.”
Glede razlik v skladnji nadiškega in briškega narečja je Zuljan Kumarjeva povedala, da ni našla nobene strukture, ki bi jo imelo samo nadiško narečje, briško pa ne. Namen raziskave (za katero je med drugim prelistala kar nekaj Novih Matajurjev, Domov pa Trinkovih koledarjev in knjigo ‘Sonce sieje’) je bil namreč – poleg kontrastivne primerjave izbranih skladenjskih vprašanj obravnavanih narečij s slovenskim knjižnim jezikom – tudi kontrastivna primerjava med narečjema samima, predvsem glede vpliva stičnih romanskih jezikov, italijanščine in furlanščine, na nadiško narečje ter slovenskega knjižnega jezika na briško narečje.
(m.o.)