Ob vstopu v novo leto je še enkrat svoje zveste bralce razveselil Trinkov koledar. Letošnji je že enainšestdeseti, tudi tokratnja izdaja pa potrjuje, da je ta priljubljena publikacija pomembno sredstvo medsebojnega spoznavanja in sodelovanja ter način za širjenje vedenja o jezikovnih različicah, ki se uporabljajo v videnski pokrajini. Vsebine so namreč že od nekdaj tesno povezane z okoljem, v katerem nastaja, tako da ponuja Trinkov koledar zanimiv in razčlenjen pogled v zgodovino, sedanjost in prihodnost naših dolin in krajev v sosednjem Posočju. Letošnjo publikacijo bodo prvič uradno predstavili danes, 25. januarja, ob 18.30 v Slovenskem kulturnem domu v Špetru, kjer se bodo po že ustaljeni navadi zbrali tudi številni prijatelji in sodelavci te zanimive publikacije.
Uvodno misel za letošnji Trinkov koledar je napisala predsednica paritetnega odbora za slovensko manjšino Ksenija Dobrila, ki je obnovila delo te institucije in pri tem izpostavila njegovo stalno skrb za slovenski jezik in uveljavitev njegove javne rabe.
Po koledarskem delu, v katerem naj omenimo pregled glavnih dogodkov v letu 2018, za katerega je poskrbela Jole Namor, ki je posebej analizirala tudi številne reforme lokalne samouprave in njihove negativne posledice za gorate predele na obmejnem pasu videnske pokrajine, je na vrsti poglavje o “naši zgodovini”. Letos se začenja s prispevkom o slovenskem in italijanskem preporodu izpod peresa Branka Marušiča. Nato o pomembnem napadu na letališče Belvedere pri Vidmu leta 1944, ki ga je vodil beneški partizanski junak Marko Redelonghi, piše Vojko Hobič. Luciano Marcolini Provenza se v svojem prispevku spominja čezmejnih stikov na tem območju in utemeljuje razloge za pobratenje med partizanskimi združenji Benečije, Čedada in Posočja, do katerega je prišlo lansko jesen, na svojevrsten način pa pogoste in stalne stike med sosednjim prebivalstvom v Posočju in Benečiji obnavlja tudi Zdravko Likar v svojem prispevku o tridesetletni italijanski “okupaciji” Kobarida. Pri tem ne gre za vojaško okupacijo, temveč za obiske italijanskih državljanov, ki so v Kobarid in sosednje kraje v Posočju prihajali po nakupih, po bencin (zanimivo je, da je bilo prav v Kobaridu prodanega največ bencina ob vsej tedanji jugoslovansko-italijanski meji), v gostilno in podobno. Leta 2019 bo 50-letnico svoje ustanovitve slavilo eno izmed najbolj pomembnih slovenskih društev v Benečiji, in sicer KD Rečan. Njegovo delo in bogato zgodovino predstavlja Margherita Trusgnach. Trinkov koledar pa se letos s tremi prispevki (objavljena sta tudi zapisa Dina Del Medica in Marca Petriča) posveča tudi 50-letnici Zveze slovenskih izseljencev FJK -Slovenci po svetu, ki smo jo obeležili v lanskem letu, saj so jo ustanovili leta 1968 v mestu Orbe v Švici.
V sklopu “Naši ljudje” je govor o Viljemu Černu – sodobnem Ivanu Trinku, kot ga imenuje avtor besedila, dolgoletni sodelavec Trinkovega koledarja Jože Šušmelj, ki se svojega dolgoletnega prijatelja spominja eno leto po njegovi smrti. Giorgio Banchig predstavlja lik župnika Antona Cuffola, ki je med drugim Bevka navdihnil, da je napisal svojega Kaplana Martina Čedermaca. Letos bo namreč minilo 130 let od rojstva in 60 let od smrti beneškega župnika, ki je bil med drugim tudi pobudnik Trinkovega koledarja in njegov stalni sodelavec. Fabio Bonini predstavlja družino Klodič iz Hlodiča, rodbino uglednih beneških intelektualcev, Aljaž Škrlep, piše o Valentinu Garjupu, Lucia Trusgnach pa se spominja dveh poznavalk življenja in dela Ivana Trinka, nune Rosalie Olande Miazzo in profesorice Fedore Ferluga, ki sta umrli lani.
Poglavje “Naš svet” se začenja s predstavitvijo pomembnega projekta Inštituta za slovensko kulturo “Mi smo tu”, s katerim se ta za Slovence na Videnskem ključna ustanova zavzema za razvoj kulturnega turizma. Antonio Banchig razmišlja o še vedno pomanjkljivem pouku slovenščine na našem obmejnem območju, Luigia Negro se spominja Milka Matičetovega, čigar stoletnico rojstva beležimo letos, in predstavlja Muzej rezijanskih ljudi na Solbici, kjer je urejen tudi sklop, posvečen ustnemu izročilu in predvsem pravljicam, ki jih je tudi sam Matičetov raziskoval in zbiral. Suzi Pertot ponuja bralcem Trinkovega koledarja zanimiv pogovor o Idrski dolini in meji na Kolovratu s Francem in z Zoranom Jerončičem (očetom in sinom) iz Melinkov v bližini Liga. Riccardo Ruttar je pripravil pregled dramatičnega demografskega stanja v vaseh ob meji, Fabio Bonini pa nato razmišlja o prihodnosti Benečije in obrača svoj pogled proti letu 2030 ter predlaga konkretne posege, s katerimi bi izboljšali gospodarsko-družbeno tkivo v naših krajih. Jole Namor je svoj prispevek posvetila Stari gori, Miha Obit razmišlja o pomenu prevajanja slovenske literature v italijanščino, Amalia Stulin pa predstavlja zbirko italijanskih prevodov pesmi Srečka Kosovela “Quel Carso felice” s pomočjo intervjuja z Miho Obitom, ki je Kosovelove pesmi izbral in prevedel.
Kot vsako leto predstavlja pomemben del Trinkovega koledarja tudi sklop, ki je posvečen “naši besedi” oziroma ustvarjalnosti v slovenskih krajevnih narečij ali knjižnem jeziku. Besedila za ta del so prispevale avtorice Bruna Balloch, Catia Quaglia, Antonella Bukovaz, Luisa Cher, Jožica Strgar, Andreina in Margherita Trusgnach ter Claudia Salamant.
Koledar se zaključuje s pregledom dejavnosti KD Ivan Trinko v prejšnjem letu in s slovensko bibliografijo videnske pokrajine v letu 2017, za katero je poskrbela Ksenija Majovski iz Narodne in študijske knjižnice v Trstu.