posvet_letterKnjiževna produkcija Beneške Slovenije in njena vloga oziroma umestitev znotraj slovenskega literarnega ustvarjanja. To je bila tema zanimivega in dobro obiskanega znanstvenega posveta, ki je bil v četrtek, 19. junija, v občinski dvorani v Špetru. Priredil ga je Slovenski raziskovalni inštitut v okviru pobud ob praznovanju svoje 40-letnice v sodelovanju z Univerzo v Vidnu in Inštitutom za slovensko kulturo.
Zamisel o študijskem posvetu ‘Sodobna literatura v Beneški Sloveniji med tradicijo in novimi izzivi’ se je porodila na kontaktnem območju, kjer se medsebojno prepletajo in pogojujejo tri kulture, jeziki in identitete, ter v kontekstu, ki ga označuje neprestana dialektika med zgodovinsko tradicijo in novodobnimi izzivi, je v svojem prozdravu poudaril ravnatelj Slorija Devan Jagodic. Ocenil je tudi, da čeprav v Benečiji še naletimo na agresivno politiko do manjšinske komponente, je vsekakor slovenska beseda danes manj občutena kot problem v primerjavi s preteklostjo.
Pozdrav videnske univerze je prinesel Roberto Dapit, ki je tudi vodil prvi del posveta,  predsednica Inštituta za slovensko kulturo Bruna Dorbolò je pa poudarila pomen pobude, ki ne pomeni le spodbudo krajevnim kulturnim delavcem in ustvarjalcem, temveč tudi pomemben doprinos k oblikovanju take kulturne politike, ki ne bo zagotovila le obstoja, temveč tudi razvoj slovenske besede v Videnski pokrajini. Svoj pozdrav je prinesla tudi Michela Szklarz, odbornica za kulturo Občine Špeter, ki je dala pokroviteljstvo pobudi.
Sledila so predavanja Mateje Curk, Jadranke Cergol, Bogomile Kravos, Davida Bandlja, ki je bil tudi idejni pobudnik posveta, Roberta Dapita, Janoša Ježovnika, Irene Novak Popov ter Mihe Obita, ki so poglobili vsebinski, stilni in jezikovni razvoj beneškoslovenske in rezijanske književnosti, pretežno pesniške. Ugotovljeno je bilo, da ne predstavlja le zametka neke folklorne književnosti, pač pa je umetniško vredna in v koraku s časom.
V ospredju je bilo seveda vprašanje narečja kot živega in izvirnega glasu, ki govori iz določenega okolja ter je nosilec identitete in pripadnosti lokalnemu prostoru. V beneškem pesniškem ustvarjanju pa prihaja do izraza tudi pripadnost globalnemu svetu in so ženske avtorice povezovalke med lokalnim in globalnim, saj bolj zaznavajo in sprejemajo spremembe v sodobnem svetu.
Izražena je bila tudi potreba po odpravi stereotipov glede narečne književnosti ter po strokovni opredelitvi manjšinske literature, kar je prišlo do izraza v primerjalni predstavitvi beneško-slovenske in narečne italijanske ustvarjalnosti v istro-kvarnerskem prostoru.
Razmišljanje se je razširilo tudi na osrednji slovenski prostor, kjer se v zadnjem obdobju pojavljajo in uveljavljajo avtorji, ki pišejo v narečjih, medtem ko je bila v preteklosti narečna književnost ocenjena kot umetniško manj vredna. Obstajajo seveda razlike z narečnim ustvarjanjem manjšin, ki jim je narečje, kot v primeru Rezije in Benečije, »nujno« jezikovno sredstvo, in avtorji, za katere je narečje slogovna izbira. Seveda so v enem in drugem primeru tudi tematike različne.
Predavatelji in razpravljalci so nato beneškoslovensko in rezijansko literarno ustvarjanje razčlenili po avtorjih in obdobjih, od začetka sedemdesetih let, ko so prevladovali motivi nostalgije, resignacije, skrbi za usodo jezika in skupnosti in je šlo za angažirano pesništvo, do osebno izpovedne poezije in drugačno pojmovane identitete za katero je pomembno plodno sobivanje drugačnosti.