Učenci 5. razreda pripovedovali zgodbo dvojezične šole

Zgodba traja trideset let. Začela se je še prej, ko so nekateri otroci (najprej jih je bilo pet, potem so se jim pridružili še pet) začeli obiskovati dvojezični vrtec v prstorih, kjer je sedaj dvorana Inštituta za slovensko kulturo v Špetru.
Začela se je – tako so lepo povedali učenci petega razreda dvojezične osnovne šole na posvetu, ki ga kot vsako leto organizirajo pred koncem šolskega leta – ko so se določeni ljudje zavedali, da mladi niso več govorili v slovenskem narečju in da je bilo treba kaj narediti, da bi mlade generacije spet govorile v slovenskem jeziku in da bi se zavedale lastnih korenin. Nastale so pobude za otroke, kot na primer Moja vas in Mlada brieza, potem pa je Paolo Petricig pomislil, da bi se lahko otroci učili slovenščino tudi na šoli.posvet14
Paolo Petricig je bil oče dvojezične šole, je povedala na posvetu prof. Silvana Schiavi Fachin, ki se je sama poimenovala kot ‘mati’ te šole, saj je predvsem v prvih težkih časih strokovno pomagala pri eksperimentiranju dvojezičnega pouka.
“Prvi otroci so prihajali iz okolice – so povedali učenci 5. razreda –  potem so začeli obiskovati šolo učenci iz vseh Nadiških dolin, iz Čedada in iz bližnjih vasi Furlanije, zadnja leta pa prihajajo tudi iz Slovenije, iz Kobarida, dvojezična šola torej ni bila nikoli samo špetrska šola.”
Veliko pozornost so učenci namenili učiteljem: “Kdo jih je izbiral? Na začetku ni bilo kaj izbirati. Treba je bilo iskati ljudi, ki so bili pripravljeni učiti na novo nastali šoli. Nekatere učiteljice so se morale šele začeti učiti slovensko, ker so doma govorile v narečju, knjižne slovenščine pa niso znale.”
Zgodba se nadaljuje, šola raste. Številni ‘stari’ učenci so že diplomirali ali končujejo univerzo. Mattia Cendou, ki je sedaj profesor telesne vzgoje na nižji srednji šoli, je povedal, da je začel obiskovati šolo, prav ko so v Sovodnji zavrnili predlog dvojezičnega pouka. Bil je potem med prvimi, ki se je vpisal na ljubljansko univerzo. O svoji izkušnji sta nekaj povedali tudi Mariagiulia Pagon in Martina Marmai, ki sta sedaj med predstavniki skupine ‘Mladi Benečani’, ki združuje mlade iz Nadiških dolin in Posočja. “Med nami govorimo slovensko – je povedala Martina –  in to nas veseli.” Matteo Blasutig, ki obiskuje nižjo srednjo šolo, pa je pokazal risbo, s katero je želel voščiti vse najboljše dvojezični šoli za trideset let plodnega delovanja.
Na začetku posveta je (zdaj bivši) špetrski župan Tiziano Manzini med drugim povedal, da je deželna uprava sprostila sredstva za obnovo starega sedeža šole. O tem je nekaj povedala tudi ravnateljica Živa Gruden: “Morda sem danes bolj optimistka kot realistka, naša šola ima še veliko možnosti razvoja. V dveh do treh letih bomo spet imeli svoj sedež. Upamo, da bomo dobili nekaj več prostora, kot je sedaj predvideno.”
Ravnateljica je govorila tudi o izzivih, ki jih za učence in učitelje predstavlja nova tehnologija, in o možnosti, da bi se model dvojezične šole razširil tudi v Terske doline.
“Naš vrtec pa šteje sto otrok – je še dodala – in zaradi pomanjkanja prostora bo treba začeti razmišljati o možnosti, da bi se del šole razvil drugje v našem teritoriju.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.