V bogati zamejski knjižni ponudbi letos v ospredju tudi Benečija

sejem2Slovenski knjižni sejem, ki je bil tudi letos v Cankarjevem domu v Ljubljani, je spet presegel pričakovanja organizatorjev.
Predstavitev knjižne ponudbe slovenskih založb in številni dogodki so namreč tudi letos privabili številne obiskovalce. Skupno se je predstavilo 73 založb in 33 malih založnikov, dogodkov različnih vrst pa je bilo skupno 277.
Sejma v Ljubljani so se tudi letos udeležile slovenske založbe iz Italije. Svojo knjižno ponudbo so tako predstavili Mladika, Založništvo tržaškega tiska, Zadruga Novi Matajur in Goriška Mohorjeva družba, ki so jih zastopali Nadia Roncelli, Martina Kafol, Alina Carli in Marko Tavčar. Na splošno letos prevladujejo knjige z domoznansko ali zgodovinsko tematiko, kot ponavadi pa skušajo slovenske založbe ovrednotiti domače avtorje. Posebej naj omenimo knjigo Čar prostora, ki jo je sicer že konec lanskega leta izdalo Založništvo tržaškega tiska in ki predstavlja nekatere slovenske arhitekte, med katerimi je tudi Benečan Valentino Zaccaria Simonitti. Benečija pa je v ospredju koledarja Goriške Mohorjeve družbe za leto 2016, ko bo 150-letnica plebiscita, po katerem so Slovenci videnske pokrajine prešli pod Italijo. Fotografije predstavljajo etnografsko, nesnovno dediščino beneških vasi, v koledarju pa so objavljeni tudi prispevki Riccarda Ruttarja o demografskem stanju v Benečiji, Ezia Gosgnacha o štirinajstdnevniku Dom in Giorgia Banchiga o plebiscitu. Stenski koledar je prav tako posvečen Benečiji oziroma cerkvam in oltarjem. Med tiskovno konferenco ni zmanjkala niti polemična nota, ko so poudarili pomen nadaljnjega obstoja posameznih založb, ki sicer med sabo odlično sodelujejo, njihovo združevanje, kot bi želeli na Deželi, pa bi pomenilo osiromašenje slovenske skupnosti v Italiji.
Med številnimi zelo dobro obiskanimi dogodki pa naj izpostavimo, v sklopu Pisateljskega odra, srečanje z rezijansko pesnico Silvano Paletti, ki ga je povezovala pevka ljudskih pesmi Bogdana Herman. Beseda je tekla o rezijanščini, odnosu med narečjem in knjižnim jezikom, udeleženci srečanja pa so izvedeli tudi marsikaj o pesničinem življenju. Tako je Palettijeva pripovedovala tudi o svoji poklicni poti oziroma o tem, kako se je med svojim delom kot bolničarka neposredno soočala z bolečino in trpljenjem, obenem pa se naučila doživljati življenje kot veliko bogastvo. Rezijanska pesnica je spregovorila tudi o bolj aktualnih dogodkih in prebrala pesem v francoščini, ki jo je napisala po zadnjih atentatih v Parizu. Kar zadeva svoje pesniško ustvarjanje, pa je poudarila, da je na teme in njen način pisanja nedvomno vplivala njena življenjska izkušnja, pa tudi kraj, v katerem je živela. Rezija je zaprta dolina, je povedala, in tako so tudi njene pesmi bolj intimnega značaja. Povedala je tudi, da je rezijanščina kot nalašč za pisanje pesmi, saj je zelo melodična, dodala pa je, da je očitno, da gre za slovensko narečje, pa čeprav v dolini številni trdijo, da ni tako. Skupne točke med rezijanščino in slovenskim knjižnim jezikom, ki se mu je pesnica približala v zadnjem obdobju, so lahko opazili tudi številni poslušalci ob pripovedovanju Palettijeve. Ta je kot pomemben mejnik omenila potres iz leta 1976, ki je močno zaznamoval dolino in njene prebivalce, po drugi strani pa se je prav po njem začel spreminjati odnos do Slovenije in slovenskega jezika oziroma je marsikdo ugotovil, da je rezijanščina slovensko narečje.
Na srečanju je Palettijevo spremljala tudi Luigia Negro, ki je tudi sama prebrala nekaj pesničinih pesmi, Palettijeva pa je nekatere tudi zapela.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.