v-nebu-15‘V nebu luna plava’, srečanje s pesniki an pisatelji, ki ga vsako lieto parprave kulturno društvo Rečan an ki lietos je bilo posvečeno Aldu Klodiču, ratava nimar buj kulturni trenutek, kjer se lahko poslušajo, v majhanem prestoru v naši mali Benečiji, zanimivi glasuovi v vič izikih.
Smo deleč od glavnih centru, kjer na razne festivale pridejo predvsem znani literati. Videš jih pa samuo od deleča an z njimi se na moreš poguarjat. Literatura pa ima nimar buj potriebo po pravem kontaktu med tistimi, ki prebierajo an tistimi, ki pišejo: srečanja ku tist, ki je bluo v saboto, 5. setemberja, v Kovačuoven seniku na Liesah, so med tistimi momenti, ki ‘ustvarjajo’ tel odnos.
Vičer je začela z Mariom Midunom, an ki je lah, furlan, ki ankrat je biu franciškanski manih na Stari gori. Študiru je teologijo an filozofijo an je napisu že dvie filozofske bukva po furlansko. V te zadnji, ‘Oltri Wittgenstein’, je želeu razluožt ne samuo tiste, ki je bla miseu avstrijskega filozofa, pa tudi ker je, konc konceu, pomien poezije an filozofije: “Poezija išče, gleda Lepoto ki, tudi če nie te prava an niema smisla, puno krat utegne poviedat od Resnice tiste, kar filozofija na more poviedat, an tudi pomislit ne.”
Manj filozofska, pa buj vezana na realnost našega teritorija, je poezija Marine Cernetig. Kulturna delavka, ki je zlo aktivna v slovienskih organizacijah v Benečiji, je lieta nazaj izdala pesniško zbirko ‘Pa nič nie še umarlo’.
Marina je poviedala, de parvi krat lietos v beneški vasi, kjer se je rodila, nie bluo Rožince. Tuole nam kaže, kuo so reči donas tle par nas. An glih gor na tuole  je napisala lepo piesam.
Slediu je glas goriškega pesnika Giovannija Fierra, ki je izdau dve pesniški zbirki (zadnja ima naslov ‘Il riparo che non ho’). Njega piesmi sta prevedla v slovenščino Tomislav Vrečar an David Bandelj.
Natalia Bondarenko se je pa rodila v družini umetniku v Kievu, živi v Vidne od lieta 1990. Od takrat se je varnila v Ukrajino samuo ankrat. Je pesnica pa tudi slikarka an fotografinja, piše po italijansko, nje piesmi so predvsem (avto)ironične, pa hnadu tudi pune globoke resnice.
Zadnji gost vičera je biu Jurij Paljk, pesnik, esejist an novinar (je odgovorni urednik katoliškega tednika Novi glas). Doma iz Vipavske doline, živi v Terzu d’Aquileia. Piše zmieran po sloviensko (“Ne bi mogel drugače”, pravi), ima rad muorje, pa ima par sarcu tudi naše beneške doline, ki jih dobro pozna, saj je biu puno liet v žiriji natečaja ‘Kal v poeziji’. “Zaries se mi huduo zdi, de telega natečaja ne organizavajo vič”, je med drugim poviedu.
Za glasbo sta lietos lepuo poskarbiela Mattia Trusgnach an Sandro Carta, ki sta godla tudi po literarnem branju.