“Poznati zgodovino je nujno, če hočemo razumeti vse, kar se je zgodilo in kar se danes dogaja. Samo informirana oseba lahko namreč objektivno in trezno presoja posamezne dogodke.” Tako je povedal nekdanji župan Rezije Luigi Paletti na predstavitvi svoje knjige “Pagine di storia Resoconti di Vita Resiana – V° Volume 1991 -2000”, ki je bila v soboto, 3. novembra, na sedežu Parka Julijskega predgorja na Ravanci.
Knjiga obravnava, kot je razvidno že iz samega naslova, dogodke, ki so zaznamovali življenje v dolini pod Kaninom v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, in je že peta v zbirki o rezijanski zgodovini, ki jo izdaja Kulturno društvo Rozajanski Dum. Prav s predstavitvijo nove publikacije pa je društvo, ki mu zdaj predseduje Sandro Quaglia, tudi obeležilo svojo petintridesetletnico delovanja.
Kulturno društvo Rozajanski Dum so namreč ustanovili leta 1983, že od vsega začetka pa je bila njegova glavna skrb ohranjanje rezijanščine in spodbujanje njene rabe tudi v pisni obliki. Prvi predsednik društva je bil pokojni Aldo Madotto, ki je med drugim tudi avtor prvih treh publikacij iz že omenjene zbirke in od katerega je Luigi Paletti, ki je uredil zadnji dve knjigi, prevzel štafetno palico pri dokumentiranju sodobne rezijanske zgodovine.
Več o delovanju samega KD Rozajanski Dum je na sobotnem srečanju na Ravanci, ki ga je vodil Sandro Quaglia, povedala Luigia Negro, ki se je spomnila, kako so na začetku sledili zgledu kulturnih delavcev v Nadiških dolinah. Zelo pomembno je bilo za društvo delo z najmlajšimi. Tako so na primer takoj začeli sodelovati s šolo, kjer so imeli tečaje, na katerih so otroci spoznavali rezijanščino in rezijansko kulturo, prirejali otroške natečaje, pripravljali učno gradivo in knjige za otroke in tako naprej. Sicer pa so prirejali številne razstave, ker so želeli, da pride do izraza vrednost rezijanske kulture in domačega obrtništva. Tak primer je bila na primer “Okno v prihodnost (Una finestra sul futuro)”. Luigia Negro, ki je bila tudi sama dolga leta predsednica KD Rozajanski Dum, pa je izpostavila tudi plodno sodelovanje s strokovnjaki in raziskovalci. Rezultat tega sodelovanja so številne znanstvene publikacije, rezijanski pravopis, slovar, pa tudi knjiga o toponomastiki. Med glavnimi cilji društva je bilo tudi ohranjanje ustnega izročila, tako da so skušali na najrazličnejše načine ovrednotiti domače pravljice, ki imajo zdaj na Solbici tudi svoj muzej oziroma sekcijo v Muzeju rezijanskih ljudi. Kar zadeva pisno rabo rezijanščine, pa so nedvomno zelo pomembne tudi druge publikacije KD Rozajanski Dum, kot so na primer stenski koledar Näš Kolindrin, od leta 2005 tudi časopis “Näš Glas”, razne knjige, med katerimi velja omeniti seveda tudi tiste iz zbirke o rezijanski zgodovini, med starejšimi izdajami pa je imel velik uspeh tudi rezijanski telefonski imenik, s katerim so ovrednotili tudi mikrotoponime oziroma stara hišna imena. Društvo redno sodeluje tudi z Radiom Trst A, kjer ima vsak teden svojo oddajo po rezijansko. O pomenu rabe rezijanščine in ohranjanja rezijanske kulture tudi z vidika razvoja kulturnega turizma pa pričajo tudi pogosti obiski iz Slovenije, pa tudi iz Avstrije, je še povedala Luigia Negro, ki je svojo predstavitev dela in poslanstva Kulturnega društva Rozajanski Dum zaključila z omembo zaščitne zakonodaje oziroma zakonov 482/99 (za dvanajst manjšin v Italiji) in 38/2001 (za Slovence) in njunih prednosti.
Več o novi publikaciji, ki prikazuje sliko Rezije ob koncu prejšnjega stoletja, pa je nato povedal sam avtor Luigi Paletti, ki je med drugim zadovoljno ugotovil, da imajo zdaj v dolini zabeleženih že petdeset let zgodovine (vsaka knjiga iz zbirke predstavlja namreč desetletno obdobje). Paletti, ki je bil med drugim v obdobju, ki ga obravnava peta knjiga, župan Rezije, je povedal, da je pozorno pregledal vse gradivo in članke iz časopisov ter nato v knjigi zbral glavne dogodke in dosežke. Na predstavitvi pa se je osredotočil predvsem na popotresno obnovo (javnih in zasebnih, pa tudi cerkvenih poslopij, infrastrukture itd.), saj je bilo tudi po petnajstih letih od potresa veliko še nedokončanega. Omenil je tudi vzpostavitev obrtne cone s štirimi dejavnostmi (zdaj je na žalost ostala samo še ena), vlaganja v novo infrastrukturo, vodovode, razsvetljavo – ponekod tega še ni bilo –, naprezanja, da bi čim boljše ovrednotili in izkoristili svoje naravno bogastvo, pri čemer je izpostavil predvsem vlogo Parka Julijskega predgorja (na predstavitvi ga je predstavljal njegov predsednik Andrea Beltrame, ki je bil v času njegove ustanovitve župan Bile) in pridobitev koncesije za hidroelektrarno. Veliko je bilo v Reziji konec prejšnjega stoletja narejenega tudi za to, da bi bila čim bolj aktivna razna društva in organizacije, od športnih do kulturnih, saj so želeli nuditi dolini čim boljše družbeno-gospodarsko stanje. Končni cilj je bil namreč ohraniti življenje v rezijanskih vaseh, kar je pravzaprav tudi uspelo. Kot je ob koncu poudaril Paletti, je namreč v tistih desetih letih število prebivalcev ostalo nespremenjeno oziroma se je zmanjšalo samo za 37 ljudi.
Naj še dodamo, da so prireditev popestrili mladi rezijanski godci in pevke iz folklorne skupine “Val Resia”.