zegen“Žegen je v Ukvah nekaj posebnega, je praznik, ki povezuje celotno skupnost, pri katerem aktivno sodelujejo starejši in mlajši Ukljani in pri katerem se tradicija prenaša iz generacije v generacijo. Žegnanja poznajo tudi drugod, povsod je to lep praznik petja in glasbe, toda v Ukvah je vzdušje res posebno. In predvsem to specifiko tega žegna sem želela izpostaviti v svoji knjigi.”
Tako je povedala etnologinja in raziskovalka Mojca Ravnik  v soboto, 25. julija, na predstavitvi knjige “Na žegen! Žegnanje in drugi prazniki z rekruti v Ukvah v Kanalski dolini”, ki je nastala na podlagi večletnih snemanj tega praznika in izdajo katere so podprli Združenje Don Mario Cernet, Slovensko kulturno središče Planika in Združenje don Evgen Blankin.
S sodelavci z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani so namreč ugotovili, da nimajo nobenega gradiva o tem običaju, in so zato odločili, da bodo to praznovanje posneli. Prvič so žegen snemali (za posnetke so poskrbeli Miha Peče, Naško Križnar in Sašo Kuharič, nekaj izvlečkov pa so predvajali tudi med predstavitvijo knjige) leta 2006, Ravnikova pa se ga je udeležila prvič leta 2004, leto po poplavi, ki je razdejala vas in tudi cerkev. Snemali so delo na planini, razne trenutke priprave, baklado, nastop benda domačih fantov, priprave pušeljcev, ples in mašo v šotoru ter ‘konto’ (tradicionalno petje po maši po vasi). Vse skupaj je bilo čudovito, je med predstavitvijo obujala spomine Ravnikova in dodala, da so pa obenem s sodelavci sklenili, da bodo snemali žegen, dokler ne bo vas obnovljena, da ne bodo imeli samo takih posnetkov, na katerih so Ukve pravzaprav gradbišče. Tako so se v Kanalsko dolino odpravili kar štirikrat, da so nato leta 2009 posneli tudi žegen z mašo v obnovljeni cerkvi. Tisto leto so posneli tudi polnočnico. Leta 2007 in 2008 pa je bilo glavno prizorišče žegna v sirarni nad trgovino. “Obnova vasi pa ni bila edini razlog, da smo se tolikokrat vrnili. Ugotovili smo namreč, da zelo slabo poznamo to tradicijo in smo vsakič odkrili kaj novega, na primer tudi to, da rekruti (fantje, ki v tistem letu dopolnijo osemnajst let) v bistvu vodijo vse glavne obrede: od žegna do postavljanja božičnega drevesa, nošenja brina za božič, pa do sklepne večerje pomladi.”
Ravnikova se je zahvalila tudi domačinom, ki so ji pomagali, in Anni Wedam za italijanski prevod, naštela pa je tudi avtorje knjig o Kanalski dolini, iz katerih je črpala gradivo. Po uvodnem pozdravu vodje krajevnega cerkvenega pevskega zbora Osvalda Erratha pa je številno publiko v slovenščini nagovoril župan Občine Naborjet-Ovčja vas Boris Preschern, ki se je Ravnikovi zahvalil, da je napisala knjigo o tej krajevni navadi. “To je naša zgodovina,” je povedal in poudaril, da je pomembno, da se tu ohranijo navade in slovenska identiteta, ki je zgodovinsko prisotna v Kanalski dolini. Dodal je, da je treba doseči, da se bodo lahko otroci v šoli kontinuirano učili slovenščine, in ocenil, da bi bilo treba deželna sredstva bolj smotrno porazdeliti in jih usmeriti v poučevanje slovenščine.
Za glasbeni uvod in zaključek je poskrbel moški pevski zbor Kerlci iz Ljubljane.