Velik praznik na Solbici

Za dolino Rezije in njene ljudi je bila sobota, 14. oktobra, zgodovinski dan. Uresničile so se namreč več kot dvajsetletne sanje domačih kulturnih delavcev o ureditvi etnografskega muzeja na Solbici, edini vasi v Reziji, ki je po uničujočem potresu iz leta 1976 ohranila svojo značilno stavbno tipologijo. In prav v središču Solbice, v Plocovi hiši takoj za cerkvijo, bo odslej deloval nov rezijanski kulturni center, ki bo obiskovalcem omogočil, da odkrijejo značilnosti prebivalcev doline Rezije in njihove kulture ter spoznajo njihovo narečje in bogato ustno izročilo, obenem pa jim bo pokazal, kako so Rezijani nekoč živeli.
Muzej rezijanskih ljudi oziroma “Muzeo tih rozajanskih judi”, kjer imata sedež tudi Zveza slovenskih kulturnih društev in KD Rozajanski dum, sestavljata namreč manjša hišica, v kateri je rekonstrukcija tipične rezijanske kuhinje in spalnice, in glavna stavba, v kateri se bodo vrstile začasne tematske razstave. Prva je posvečena ustnemu izročilu in so jo uredili v sklopu projekta “Zverinice tu-w Reziji”, v Plocovi hiši pa bo tudi po njenem zaprtju vsekakor ostal digitalni arhiv pravljic ter knjige in drugi predmeti, ki so z njimi povezani. Kar zadeva etnografsko gradivo, s katerim razpolaga muzej, pa lahko povemo, da je prva zbirka, ki so jo uredili leta 1998 v montažni hišici na Bili (ideja pa se je porodila že v sklopu mladinskega raziskovalnega tabora leta 1989, leta 1995 pa je bil prav zato ustanovljeno tudi Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi, op.ur.), vsebovala približno 300 predmetov, nato pa je število dokumentov, fotografij in drugih predmetov, ki so jih z veseljem prispevali domačini, močno naraslo in šteje zdaj že tisoč enot. Da predstavlja odprtje muzeja na Solbici za vso krajevno skupnost (pa tudi za širšo družbo) izredno pomembno pridovitev, je potrdil tudi sobotni dan, ki je bil prežet z zadovoljstvom nad doseženim rezultatom. Na dvorišču Plocove domačije in pred njo se je namreč kar trlo ljudi, ki so želeli biti zraven ob tem prazničnem trenutku. Veliko je bilo tudi uglednih gostov – predstavnikov oblasti, slovenskih krovnih in kulturnih organizacij ter ustanov -, med katerimi naj omenimo predvsem župana Sergia Chineseja, predsednika Pokrajine Videm Pietra Fontaninija, podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazda Žmavca. Poleg njih in domačih kulturnih delavcev Luigie Negro in Sandra Quaglie, ki sta se med drugim zahvalila vsem, ki so na katerikoli način pripomogli k uresničitvi kulturnega centra na Solbici, so o muzeju in njegovem pomenu spregovorili še Milan Pahor, ki je bil med drugim med pobudniki mladinskih raziskovalnih taborov, Ralf Čeplak Mencin iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, in Franca Merluzzi iz Urada za katalogacijo, izobraževanje in raziskovanje deželne ustanove za kulturno dediščino ERPAC. Vsi govorniki so se vsekakor strinjali, da je novi muzej, v katerem se stapljata preteklost in prihodnost, pomemben prispevek k ohranjanju in ovrednotenju rezijanske kulture. Stavbna dediščina, predmeti, ki so obenem tudi nosilci življenjskih zgodb, ustno izročilo, rezijansko narečje, ples, glasba in navade sestavljajo namreč bogato kulturno zakladnico te doline, novi etnografski muzej pa bo omogočil, da se vse to ne bo izgubilo in da se bo prenašalo tudi na mlajše generacije. Uigrana in izredno dejavna ekipa krajevnih kulturnih delavcev, ki so nekako prevzeli štafetno palico od pokojnega Milka Matičetovega, Roberta Dapita in drugih raziskovalcev, pa bo lahko odslej še bolj prispevala h kulturni in turistični promociji doline Rezije in njenih posebnosti. (T.G.)

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.