slori1215Koliko je slovenščina vidna v javnosti oziroma v kolikšni meri se slovenski jezik (vključno z narečnimi različicami) pojavlja v napisih na tablah, smerokazih, trgovinah, plakatih in drugih napisih javne ali zasebne narave glede na italijanski, furlanski, nemški ter druge mednarodno uveljavljene jezike? Na to in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti Slovenski raziskovalni inštitut, ki je izvedel raziskavo o jezikovni pokrajini na naselitvenem območju slovenske skupnosti v Italiji, to se pravi v tržaški, goriški in videnski pokrajini. Glavne izsledke raziskave je Maja Mezgec predstavila v četrtek, 26. novembra, v Slovenskem kulturnem domu v Špetru, kjer je Slori priredil tudi okroglo mizo z naslovom ‘Kako spodbujati vidno navzočnost slovenščine na Videnskem?’. Na njej so Rezijo, Kanalsko, Nadiške in Terske doline predstavljale Luigia Negro, Nataša Gliha Komac, Živa Gruden in Luisa Cher, razpravo pa je moderiral Roberto Dapit.
Mezgečeva je poudarila, da so napisi pokazatelj družbene rabe jezika v javnosti oziroma odražajo njegov status in pričajo o odnosu med večinskim in manjšinskim jezikom, po drugi strani pa so lahko tudi sredstvo za ustvarjanje večjezičnega prostora oziroma ena izmed strategij jezikovne politike.
Iz Slorijeve raziskave izhaja (poročilo je objavljeno tudi na spletni strani www.slori.org), da je jezikovna pokrajina na preučevanih območjih pretežno enojezična (skoraj 84% enojezičnih napisov), kar je tudi posledica dolgoletne jezikovne politike Italije. Na Videnskem so zbirali podatke oziroma fotografirali napise v središču Špetra, Čedada, Trbiža, Žabnic, Barda, Tipane, Solbice in Ravance. Celoten korpus napisov zajema skoraj 4 tisoč enot, v videnski pokrajini so analizirali 1101 napis. V videnski pokrajini je največ večjezičnih napisov v Reziji (32,5%), sledijo Terska dolina (25%), Kanalska dolina (18,4%) in Nadiške doline s Čedadom (12,6%). V celotnem korpusu je slovenščina prisotna na 9,2% vseh napisov oziroma na 53,2% večjezičnih napisov, tako da se lahko sprašujemo, v kolikšni meri je na tej podlagi slovenščina priznana kot jezik teritorija, je komentirala Mezgečeva.
Kar zadeva vidensko pokrajino, so popisovalci ugotovili, da je v Reziji in Terskih dolinah v napisih prisotna v glavnem narečna različica, medtem ko se knjižna slovenščina pojavlja manjkrat. V Reziji je standardna slovenščina prisotna samo na 0,9% napisov, medtem ko se rezijanščina pojavlja na 30,8% napisov. Krajevna različica se pojavlja vsekakor samo na cestnih znakih in smerokazih ter na turističnih panojih. V Kanalski dolini je slovenščina prisotna na 3% napisov, v Nadiških dolinah pa na 5,3% vseh napisov.
Udeleženke okrogle mize so se sicer strinjale, da se je stanje na Videmskem v primerjavi s preteklostjo izboljšalo, tako da je slovenščina veliko bolj vidna, izboljšal pa se je tudi odnos ljudi do nje. Beseda pa je tekla predvsem o šoli in potrebi, da bi tudi v Reziji, Kanalski in Terski dolini sistematsko rešili vprašanje poučevanja slovenščine v šoli.
Stik s knjižnim jezikom bi omogočil tudi ohranitev krajevnih narečij, ki bodo sicer pod vplivom italijanščine izginila, so ocenile udeleženke okrogle mize. Prisotnost v šoli pa daje jeziku tudi večji ugled. Sicer pa je poleg šole pomembna tudi stalna raba slovenščine na drugih področjih. Ni namreč dovolj, da je slovenščina vidna, pomembno je, da jo posamezniki slišijo.