Dvorana v Kobariškem muzeju je bila v petek, 10. februarja, pretesna za vse, ki jih je zanimala pripoved o vlakcu, ‘treninu’, ki je na začetku 20. stoletja povezoval Čedad in Kobarid. To malo poznano zgodbo je raziskal Vojko Hobič, eden od ustanoviteljev in prvi uslužbenec Kobariškega muzeja, in jo objavil v knjigi.
Soavtor publikacije, ki jo je izdal Kobariški muzej, je Tadej Brate, magister industrijske arheologije in izvedenec za slovensko tehniško dediščino, zlasti za zgodovino železniških vozil. Oba sta v petek poslušalcem, med katerimi so bili poleg domačega župana Roberta Kavčiča tudi beneški prvi občani Mariano Zufferli, Camillo Melissa, Antonio Comugnaro in čedajska podžupanja Daniela Bernardi, predstavila zgodovino ozkotirne železnice, ki je petnajst let povezovala dolino Soče in vasi ob Nadiži.
Proga je predstavljala veliko pridobitev za ljudi na tem “enotnem kulturnem in gospodarskem prostoru”, kot je beneško-posoško ozemlje označil Vojko Hobič. Prav zato vsebuje knjiga tudi pregled glavnih zgodovinskih dogodkov na tem območju, vse do 20. decembra 2007, ko je “padel konfin” in sta se Benečija in Posočje znašla v skupni evropski družini bre meja.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo veliko govora o tem, kako bi z železnico povezali Trst in Koroško: nekateri so želeli progo čez Kanalsko dolino in naprej mimo Vidna (ta predlog je tudi prevladal), drugi pa so se zavzemali za varianto skozi predor proti Predelu, mimo Bovca, Kobarida in ob Nadiži do Čedada in naprej skozi Krmin preko Gorice do Tržiča. Traso po tako imenovani “podboneški cesti” so zagovarjali predvsem Čedajci, ki so kasneje zahtevali novo železnico. To so zgradili med leti 1884 in 1886, a je Viden povezala samo s Čedadom, naprezanja za povezavo s Posočjem pa so se nadaljevala. Špetrski župan Francesco Musoni se je na primer na začetku prejšnjega stoletja zavzemal za povezavo z Bohinjsko železnico, trasa pa naj bi tekla po čim večjem številu beneških vasi. Prvo prošnjo so vložili leta 1906, Italija pa je tedaj zaradi nevarnosti vojne progi nasprotovala. Zanimivo pa je, da so nato prav pred izbruhom velike vojne ocenili, da bi bila taka povezava lahko koristna in so preučili tri možne variante za njeno gradnjo. Na koncu so izbrali najlažjo smer, po Nadiži, saj je ta predvidevala en sam tunel. Železnico je od leta 1916 gradilo na tisoče vojakov. Najprej so jo uporabljali samo v vojaške namene, 1. junija 1917 pa so jo odprli za civilni promet. Najprej so vlaki vozili le do Robiča, po enem mesecu so jo podaljšali do Sužida, do Kobarida pa šele leta 1921. Povezava je bila razen eno leto po preboju pri Kobaridu, ko jo je upravljala Avstrija, last Italije. Ukinili so jo leta 1932, s kraljevim odlokom pa likvidirali leta 1933. Hobič in Brate sta demantirala govorice, da je Italija čedajsko-kobariško železnico, tako kot “porečanko (parenzano)”, nato uporabila v Abesiniji v svojih kolonijah. O tem ni nobenih dokumentov, je povedal Hobič, Brate pa je dodal, da je šel sam v Afriko in ugotovil, da je bila tamkajšnja železnica širša od tukajšnje, ki je imela tire široke 75 cm (drugod po Sloveniji pa so uporabljali 76 cm oziroma 2,5 čevlja široke tire). Proga je bila na koncu dolga nekaj manj kot 28 kilometrov, vožnja pa je trajala dve uri. Nadižo je prečkala petkrat, za Štupco je peljala skozi tunel, postajališča pa so bila v Šenčurju, Barnasu, Špetru, Lipi, Podbonescu, Logu, Štupci, Poljani, Robiču, Sužidu, glavni postaji pa sta bili v Kobaridu in Barbetta v Čedadu. Železnico je upravljala Società Veneta, ki je v te kraje preusmerila deset parnih lokomotiv Agrarie Breda, ki so bile sicer namenjene poljski železnici. Od teh so eno na primer v Bosni uporabljali do leta 1958. Zanimivo je, da o progi med Čedadom in Kobaridom nihče ni pisal. Brate je na primer prvo fotografijo o njej opazil leta 1973 v časopisu “Mali tir”. Tedaj jo je začel tudi raziskovati skupaj s tržaškim izvedencem Giuliom Rosellijem, a iz tega ni bilo nič, dokler ni prišlo do odločilnega sodelovanja s Hobičem, preko katerega sta “to železnico obudila iz pozabe”.
V knjigi sta opisani še dve delovni železnici: gozdna železnica na planini Mija za prevoz lesa in železnica za prevoz cementa za obrat v Čedadu. Sicer pa krasijo knjigo tudi številne fotografije (starejše in novejše) ter dokumenti iz različnih arhivov, posebno zanimiva pa so tudi pričevanja oziroma spomini ljudi iz Posočja in Benečije na to železnico.
Zaradi izrednega zanimanja, ki ga je bila že takoj ob izidu deležna knjiga, bo Kobariški muzej organiziral ponovitev predstavitve jutri, četrtek, 16. februarja, ob 18.00. Marca pa bodo v sodelovanju s Kulturnim društvom Ivan Trinko in Inštitutom za slovensko kulturo publikacijo predstavili tudi v Slovenskem kulturnem domu v Špetru.
Knjiga, h kateri so prispevali še Jurij Kunaver s poglavjem o geografskih značilnostih Benečije in Posočja, lektorica Petra Guna ter oblikovalki Darja Lavrenčič in Ana Bojc, je naprodaj v Kobariškem muzeju, kupiti pa jo bo mogoče tudi na posameznih predstavitvah. Trenutno je na razpolago samo v slovenščini, Hobič pa upa, da jo bodo prevedli tudi v italijanščino. (T.G.)