Mala in velika skupna zgodovina obmejnega območja med Benečijo in Posočjem, razmišljanja o skupnem gospodarskem razvoju, plodno sodelovanje na različnih področjih, skupna kultura in jezik. Društva in ustanove iz Posočja in Benečije že dolga leta ustvarjajo svoj skupni slovenski kulturni prostor in utrjujejo vezi ter ponujajo vse več priložnosti za stike med prebivalci z obeh strani nekdanjega ‘prekletega konfina’. Prijetno možnost za še boljše medsebojno spoznavanje in druženje nudi tudi že tradicionalna dvodnevna prireditev ‘Benečija v skupnem slovenskem kulturnem prostoru’, ki so jo letos priredili Občina Kobarid, Fundacija Poti miru v Posočju, JSKD OI Tolmin, Inštitut za slovensko kulturo, KD Ivan Trinko, KD Rečan in Zadruga Most. V četrtek, 19. februarja, je tako v prostorih Fundacije Poti miru v Posočju v Kobaridu prišel do izraza bogati kulturni utrip Benečije. Po uvodnem pozdravu kobariškega župana Roberta Kavčiča, ki je zaželel, “da bi se sodelovanje in skupno ustvarjanje nadaljevalo in da bi skupni prostor postal vsebinsko še bolj bogat”, je bil glavni poudarek večera na zgodovini tega prostora.kavcic
Načelnik Upravne enote Tolmin Zdravko Likar se je namreč najprej pogovarjal z Giorgiom Banchičem o njegovi knjigi “Zgodovina Benečije, kjer se mala in velika zgodovina srečata” ter o ponovni izdaji “Dnevnika Antona Cuffola”, nato pa še z urednico Lucio Trusgnach o letošnjem Trinkovem koledarju, v katerem je prav tako že tradicionalno veliko prispevkov posvečenih zgodovinski tematiki. Po Likarjevi oceni je obsežna knjiga o zgodovini Benečije od prazgodovine dalje temeljni prispevek k poznavanju glavnih dogodkov in razvoja tega prostora, pa tudi h krepitvi zavesti o sebi. Da je to tako, je potrdil tudi sam avtor, ki je uvodoma povedal, da so njegovo raziskovanje beneške zgodovine, brskanje po časopisih in dokumentih v raznih arhivih pravzaprav spodbudili napadi in potvarjanje resnice s strani gladiatorjev in drugih nasprotnikov slovenske prisotnosti v teh krajih. “Knjiga je tako nastala iz potrebe, da spoznamo svojo zgodovino, identiteto, da razumemo, od kod prihajamo in kako naprej,” je poudaril Banchig in prisotnim razložil, kako je slovenski skupnosti uspelo, da je ostala v teh krajih kljub velikim težavam. “Zveni sicer nekoliko absurdno, a se moramo v bistvu zahvaliti tudi obrobnosti naših dolin, saj zato z gospodarskega vidika nismo bili privlačni.”
Spregovoril je o upravni avtonomiji, ki smo jo tu uživali v obdobju Oglejskega patriarhata in Beneške republike, ko je bil uradni jezik slovenščina. Povedal je, kako je bil “prekleti konfin”, ki je z upravnega vidika dolgo ločeval te kraje, pa čeprav so bili prebivalci nasprotno stalno povezani, prvič postavljen v 16. stoletju, nato pa spregovoril o asimilacijskem programu in pritiskih, ki se niso zaključili niti po 2. svetovni vojni. “V obdobju demokracije in svobode smo mi tu z Gladiom doživljali najbolj mračna leta, tedaj je bilo preganjanje in zatiranje Slovencev najhujše,” je zaključil. Govor je bil nato še o Dnevniku Antona Cuffola, župnika v Lazah, ki je bil po rodu iz Plestišč pri Tipani in je bil tisti lik, ki je dal Francetu Bevku navdih, da je napisal roman Kaplan Martin Čedermac. V publikaciji, ki jo je uredil Banchig, je objavljen dnevnik, ki ga je v italijanščini in slovenščini pisal župnik med leti 1938 in 1946. Gre za dragocene prispevke, ki bralcu omogočijo, da spozna, kakšen je bil takrat beneški vsakdan.
O zgodovini in kulturnem razvoju Benečije pa je beseda tekla tudi med pogovorom z Lucio Trusgnach o Trinkovem koledarju. Kot zanimivost je Likar povedal, da hrani doma prvi Trinkov koledar, ki je izšel že leta 1953, njegova sogovornica pa je predstavila zgodovino in spremembe sodobnejših koledarjev, ki so iz leta v leto postajali vse bolj obsežna in pomembna publikacija, ki je zdaj pravzaprav “vezna nit, graditelj skupnega slovenskega prostora” med Benečijo in Posočjem, saj združuje lepo število stalnih sodelavcev z obeh strani meje in omogoča spoznavanje krajevne zgodovine, kulture in širjenje slovenskih narečij iz videmske pokrajine in knjižnega jezika. “Edini prispevek, ki smo ga objavili v italijanščini, je bilo besedilo zaščitnega zakona za slovensko manjšino.” Lucia Trusgnach se je spomnila tudi prve predstavitve v Posočju, ko je bil prisoten tudi pred kratkim preminuli Aldo Klodič in prebrala njegovo pesem “Pustita nam rože” iz leta 1971. “Sporočilo te pesmi je bilo vodilo za vsa naša društva, ki so skrbela, da se ohranijo naša narečja in da se širi tudi znanje knjižnega jezika, to pa je tudi vodilo Trinkovega koledarja”. Nato je podrobneje predstavila vsebino letošnje publikacije, ki ponuja bralcu 36 besedil 35 avtorjev.
Za glasbeni intermezzo je poskrbel Mladinski pevski zbor Sedlo.