151007-lucia1V petek, 2. oktobra, je minilo natanko 60 let od ustanovitve prvega kulturnega društva Slovencev v videnski pokrajini, ki je bilo obenem tudi prosvetna in politična organizacija. KD Ivan Trinko se je namreč od vsega začetka potegovalo za uveljavitev slovenske kulture in zavesti o slovenski pripadnosti Benečanov ter za zaščito jezika in pravic beneške skupnosti. V tem dolgem obdobju se je marsikaj spremenilo (čeprav je osnovno vodilo organizacije ostalo nespremenjeno), na čelu društva in v njegovem odboru so se zvrstili številni kulturni delavci, pa vendar je bila vsaj od sedemdesetih let dalje ena stalnica: kdor je zahajal na sedež društva v Čedadu ali se je udeleževal njegovih najrazličnejših pobud, namreč ni mogel mimo tega, da ne bi spoznal Lucie Trusgnach – Cekove, tiste večkrat ‘nevidne mravljice’, kot o njej pravijo nekateri, ki so z njo dolgo let sodelovali in cenili njeno delo ter zavzetost. Lucia Cekova se je konec poletja upokojila, ta dogodek in obletnica KD Trinko sta bila zato lepa priložnost za pogovor z njo o njenem dolgoletnem delu in pomenu društva za beneško skupnost.

Kdaj si prišla na KD Trinko oziroma kako si začela z njim sodelovati?                                                         “Moje sodelovanje s Kulturnim društvom Ivan Trinko se je pravzaprav začelo povsem slučajno. Bilo je junija leta 1974. Po izobrazbi sem bila učiteljica, a sem takrat delala v tovarni. Že takrat je bila tu pri nas velika gospodarska kriza in ni bilo lahko dobiti službe. Tistega poletnega dne, ko sem morala v Viden, da bi se vpisala na lestvice na šolskem skrbništvu (proveditoratu), je bila stavka avtobusov in tako sem štopala… Ustavil se je Dorič (Izidor Predan). Poznal me je že iz KD Rečan, s katerim sem sodelovala. Vedel je, da sem končala učiteljišče v Špetru. Takrat je bila Iris Battaino, ki je delala na KD Trinko, na porodniškem dopustu in Dorič mi je povedal, da iščejo ‘barko mlado čečo’ in mi predlagal, naj pridem v Čedad na razgovor. In sem šla… V soboto so me na društvu sprejeli Dorič, Dino Del Medico, Ado Cont in Viljem Černo, Pavel Petricig je bil zaseden v šoli. V ponedeljek sem začela delati, v torek pa sem bila v pisarni že sama.”

Kakšno vlogo si imela takrat in kaj se je v tem dolgem obdobju spremenilo?
“Na začetku je bilo ogromno uradniškega dela. Na istem sedežu so bili poleg nas še Zveza slovenskih izseljencev, Novi Matajur, ki je prav v tistem obdobju začel izhajati z novim imenom, in patronat Inac. Vsi smo si pomagali. Takrat je tudi zaradi težav s pokojninami nekdanjih rudarjev na sedež prihajalo veliko ljudi. Še pred potresom sem opravila tečaj za knjižničarko, saj imamo pri nas tudi bogato knjižnico, za katero upam, da se je bo posluževalo čim več ljudi. Sicer pa sem sodelovala pri vsem, kar je bilo potrebno za organizacijo pobud, kot so bili Moja vas, Barčica moja, razna letovanja in seminarji v Ljubljani…
Na začetku se nisem veliko ukvarjala s političnim delovanjem društva, kasneje se je to spremenilo. S časom je bilo vse več tudi organizacijskega dela. Sedanjemu predsedniku Mihi Obitu pa se moram zahvaliti, da sem se lahko uveljavila tudi kot kulturna delavka. Predvsem preko Trinkovega koledarja sem se začela predstavljati v javnosti. V zadnjih letih pa sem vodila tudi urad za slovenski jezik na podlagi konvencije z Občino Čedad. Glede dela na društvu oziroma za društvo pa bi rada poudarila nekaj stvari.”

Prosim.
“Tu je treba delati s srcem, kar velja sicer tudi za druge naše organizacije in ustanove. Pravega delovnega urnika pri nas ni, veliko je tudi dodatnega prostovoljnega dela. Stalno je treba biti ažurirani in vedeti, kaj se dogaja okrog nas. Pri vsem je treba biti natančni, stalno raziskovati in iskati prave oziroma izvirne vire informacij. Potrebna je stalna skrb za jezik, tako za knjižno slovenščino kot za naša narečja. Poznati je treba našo stvarnost, saj marsikdaj pride k nam kdo, ki potrebuje natančne informacije o slovenski skupnosti. Zgodilo se je na primer, da je univerzitetni profesor, ki je vedel, da vodimo urad za slovenski jezik Občine Čedad, k nam poslal svojega študenta, da bi napisal diplomsko nalogo o Slovencih iz Povoletta, kjer pa nismo zgodovinsko prisotni. Treba mu je bilo vse natančno razložiti, pokazati gradivo… na našem sedežu se je zadržal ure in ure… Gole uradniške naloge so torej v bistvu še najlažji in najmanjši del našega dela.”

Od tistega naključnega štopanja je minilo že 41 let. Kaj je zate Kulturno društvo Ivan Trinko?
“Zame je neke vrste dom, tista hiša, v kateri so vsi dobrodošli in v kateri bodo vsi deleženi potrebne pozornosti, če želijo deliti z nami svoje bogastvo, kulturo in znanje. Prav stik z ljudmi je bil po mojem mnenju vedno najbolj pomemben pri delu na KD Trinko in na splošno v vseh slovenskih organizacijah. Kako pomemben je vsak stisk roke, vsak nasmeh, spodbudna beseda, kako je pomemben vsak človek in kako je treba vsakega poslušati, tudi če si zelo zaseden, sem se naučila od Ada Conta. To je bilo tudi moje osnovno vodilo pri delu na tem društvu. In navsezadnje smo nekajkrat prav preko takih naključnih stikov in obiskov na našem sedežu dobili veliko dragocenega gradiva. Tako je bilo na primer z Bruno Balloch in Mlado lipo, kar nam je omogočilo, da smo ovrednotili subitsko narečje. Ko smo priredili posvet ob 50-letnici smrti Ivana Trinka, pa smo s pomočjo Giorgia Cadorinija prišli v stik s češko akademijo in tako začeli zbirati pisno korespondenco mons. Trinka. In takih primerov je še in še.“

Kaj pa pomeni KD Trinko za Benečijo?
“Društvo je bilo že od ustanovitve dalje v veliko oporo ljudem in je skrbelo za ovrednotenje naše kulture. Dokler ne dojameš, da pripadaš tej zemlji, oziroma dokler ne ugotoviš, kaj si, boš vedno imel občutek manjvrednosti. Po zaslugi KD Trinko in drugih slovenskih organizacij nas je veliko prišlo do spoznanja, da je naša slovenska kultura enakovredna drugim. To je bilo navsezadnje tudi nauk mons. Ivana Trinka. Sicer pa je KD Trinko na primer organiziralo prvi Dan emigranta, Kamenico, skrbelo je za povezavo s prijatelji iz Posočja in tudi s tržaškimi in goriškimi Slovenci, bilo je in je še vezni člen tudi s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, Zvezo slovenskih kulturnih društev… Podpiralo je tudi naprezanja za ustanovitev dvojezične šole in ji bilo na začetku v veliko oporo.
Po potresu pa je iz leta v leto vedno bolj postajalo okno na naš slovenski svet, izložba našega razvejanega sveta in bogastva. Društvo se je odprlo navzven še posebno v obdobju, ko sta društvo vodila Marino Vertovec in nato Miha Obit. Z njim se je delovanje izven slovenskih krogov še bolj okrepilo. Uveljavili smo se v italijanskem in v furlanskem svetu s prireditvami vseh vrst: z razstavami, s filmskimi projekcijami, z literarnimi srečanji, s predavanji, z izdajanjem knjig… Cilj naših pobud in sodelovanj je bil vedno to, da tudi drugi spoznajo slovensko kulturo in njeno vrednost. In to nam je tudi uspelo oziroma smo s časom vse bolj pridobivali na ugledu. Še danes, če koga v Čedadu vprašaš, kaj ve o Beneških Slovencih, bo najprej odgovoril, da pozna KD Ivan Trinko. Smo namreč izredno aktiven del naše skupnosti.”

Kaj ti je bilo v tem obdobju v največje zadoščenje? Česa se še posebno rada spominjaš? Ali mogoče tudi kaj obžaluješ?
“V največje zadoščenje mi je bilo v bistvu to, da smo kot društvo prispevali, da so nas kot Slovence, našo zgodovino in našo kulturo boljše spoznali. Najlepši spomin me veže na podelitev Zlatega reda za zasluge Republike Slovenije društvu v Ljubljani in na obisk v Rimu ob srečanju med predsednikoma Italije Giorgiom Napolitanom in Slovenije Danilom Türkom. V veliko zadoščenje mi je bilo, da sem bila med ustanovitelji Zavoda za slovensko izobraževanje in da sem bila nato dolgo članica odbora šole.
Žal pa mi je, da se zaradi delovnih obveznosti nikoli nisem mogla udeležiti seminarja slovenskega jezika v Ljubljani. Od nekdaj sem namreč želela slovenščino čim boljše obvladati in uporabljati čim bolj ustrezne izraze. Hodila pa sem samo v italijanske šole, poleg tega pa sem se od 2. razreda osnovne šole dalje šolala daleč od doma. V stiku z narečjem sem bila tako samo poleti, ko sem se vračala domov. Slovenščino sem tako boljše spoznala z branjem Novega Matajurja in sproti bogatila svoj besedni zaklad in se učila novih izrazov. Narečje pa sem v bistvu spet na novo odkrila kasneje, v društvih in preko naših časopisov, kar dokazuje, da ni res, da knjižni jezik uničuje naše krajevne govore. S tega vidika je bilo zame še posebno pomembno urejanje Trinkovega koledarja (letos bo med drugim 25 let, odkar spet izhaja). V veliko podporo so mi bili tudi ‘učitelji’, kot so bili moja sestra Andreina, Živa Gruden, Bruna Balloch, Marino Vertovec, Franc Rupnik, Bepo Kokoc, Luciano Chiabudini, Paolo Petricig, Izidor Predan, Viljem Černo, Božo Zuanella in še polno drugih, ki so mi pomagali boljše spoznati naš jezik, zgodovino in ljudsko izročilo.”

Kako gledaš na sedanji položaj Slovencev na Videnskem?
“Povsod v življenju so potrebne barve, odtenki, če so ti svetlejši, je to še boljše. To velja tudi za našo skupnost. Vidimo jo lahko v različnih barvah. Ko pa govorimo o njenem razvoju, se lahko prej tudi skregamo, toda na koncu moramo nastopiti složno, veljati mora to, za kar smo se dogovorili. Nujno moramo sodelovati in biti med sabo povezani, saj je naša stvarnost še vedno premalo poznana in moramo navsezadnje stalno dokazovati, kaj smo. Večkrat je na žalost dovolj kak uspešen napad nasprotnikov, da se izniči, kar smo naredili, oziroma da je naš obstoj spet postavljen pod vprašaj. In še najbolj me bolijo politične igrice na račun našega jezika, ki je del naše duše. Kar zadeva našo prihodnost, pa mi je zelo žal, da je trenutno gospodarsko stanje tako, da morajo naši mladi, bivši učenci dvojezične šole, tudi tisti najbolj kvalificirani, v glavnem iskati službo drugod po svetu. Naša skupnost namreč gotovo potrebuje njihovo znanje in nove ideje.”