Načelnik upravne enote Tolmin in predsednik Fundacije Poti miru v Posočju Zdravko Likar je bil v četrtek, 1. oktobra, protagonist večera v okviru Srečanj pod lipami, ki jih prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič. Beseda je tekla o sodelovanju med Slovenijo in Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, pri čemer je bil govor predvsem o stikih z Benečijo, ter o Kobariškem muzeju in Fundaciji Poti miru v Posočju.zdravkolikar
Likar je uvodoma poudaril, da so odnosi med Slovenijo in zamejci odvisni predvsem od ljudi, ki zasedajo določene funkcije. “Vzdušje na meji v meddržavnih odnosih ustvarjajo ljudje. Mi, ki živimo na obmejnem teritoriju, čutimo kot neke vrste poslanstvo, da prijateljujemo z rojaki v Benečiji,” je povedal načelnik upravne enote Tolmin, ki je med drugim v svoji diplomski nalogi analiziral ustave številnih različnih držav, da bi ugotovil, kako te ščitijo narodne manjšine.
Kar zadeva čezmejno sodelovanje, pa je poudaril, da je treba vedno imeti odprta vrata za vse, ne glede na to, kdo vodi določeno upravo. “Z gospodarskega vidika se vsem nam splača sodelovati, tudi beneške občine vedno iščejo partnerje na naši strani in naši župani se ne preobremenjujejo s tem, če so beneški upravitelji Slovencem naklonjeni ali ne, sam pa jih vsekakor sproti obveščam, kaj se dogaja, ker se mi zdi to pravilno,” je povedal Likar, ki se mu zdi nepojmljivo, da so določene levosredinske uprave podprle statute nastajajočih medobčinskih zvez, pa čeprav te ne omenjajo prisotnosti slovenske manjšine, pa tudi to, da v brošuricah, ki jih je pripravila Pokrajina Viden, med občinami, kjer živimo Slovenci, ni omenjena Rezija. “Dobro vemo, da jezikoslovci trdijo, da je rezijanščina slovensko narečje. Če berem rezijansko sam razumem 90% besedila, če berem prekmursko narečje, ne razumem niti polovice,” je pripomnil Likar, ki je prepričan, da pri vsem tem ne gre samo za nepoznavanje. Dodal je tudi, da bi morala Slovenija na državni ravni veliko več narediti za manjšino, a marsikdo sploh ne pozna zamejstva. “Nekateri odkrivajo Benečijo kot Kolumb, ko je prišel v Ameriko.”
Likar je nato naštel številne primere sodelovanja med Posočjem in Benečani in se spomnil posebnega vzdušja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko se je na Matajurju zbralo tri tisoč ljudi in še posebno 20. decembra 2007, “ko smo vrgli v Nadižo tisti prekleti konfin”. Dodal je, da tudi priimki v vaseh na obeh strani meje dokazujejo, da gre za eno samo skupnost.
V drugem delu pogovora pa je Likar govoril o tem, kako se je Kobariški muzej razvil v eno izmed največjih slovenskih turističnih zanimivosti (približno 1 milijon 700 tisoč obiskov v 25 letih), o perspektivah zgodovinskega turizma ter o pomenu Fundacije poti miru v Posočju, ki je med drugim omogočila, da so številni visoko izobraženi mladi dobili službo doma. Napovedal je tudi, da se bodo zavzeli za vključitev Poti miru, ki teče čez Avstrijo, Slovenijo in Italijo, na seznam Unesco.