160420-jurin2Tudi tisti, ki so samuo ankrat prebrali zgodbo, ki jo je ku monolog napisu Alessandro Baricco, al pa vidli film, ki ga je iz tiste zgodbe snemu Giuseppe Tornatore, na bojo pozabil, kduo je biu an kaj je vse naredu pianist, ki se je klicu Danny Boodman

T.D. Lemon, čepru vsi so ga poznal Devetstuo, ki je bluo lieto, kar se je rodiu.
Celo suoje nenavadno življenje je Devetstuo preživeu na veliki ladji, ki je šla napri an nazaj čez ocean, njega sviet je bla tista ladja an glasba, ki jo je na klavirju znu igrat ku malo judi na sviete.

Teli zgodbi je tržaška igrauka Patrizia Jurinčič posvetila avtorski projekt ‘(Moj) Devetsto’ (produkcija Slovenskega stalnega gledališča v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film an televizijo v Ljubljani), ki ga je uprizorila v četartak, 14. obrila, v prestorih slovenskega kulturnega doma v Špietre.

Na sceni samuo ona, klavir an projekcije sienc na steni. V predstavi mlade igrauke, ki za telo dielo je dobila študentsko Prešernovo nagrado, spoznamo zgodbo o pianistu skuoze oči an glas ženske, pevke, ki je imiela srečno parložnost živiet an del življenja blizu njega.

Avtorica sama je utegnila ustvarit polifonsko glasbo samuo z glasom an s tuolim pejala gledauca v prestore, ki se gibljejo na muorju an so liepa metafora življenja, ki nam nimar daje kiek novega an če mislimo, da smo nimar ustavljeni an se nič novega ne dogaja.