Žive tradicije in praznično leto Slovencev v Kanalski dolini

Umivanje lobanje zadnjega pokojnika in njeno zavijanje v prt je ritual, ki je bil od nekdaj tabuizirana tema, pa čeprav je bil ta razširjen v vsaj tridesetih slovenskih župnijah. Značilen je bil tudi za Ukve, Žabnice in Ovčjo vas, glavne vasi v Kanalski dolini, kjer se je ta poseben arhaičen pogrebni obred ohranil še konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko je drugod zamrl sredi petdesetih let. Gre vsekakor za nek unikum južnoslovanskega prostora, ritual pa so prevzeli tudi sosednji narodi. Kljub temu da se o njem ni smelo govoriti, so obred že proučevali in o njem pisali raziskovalci, kot sta bila Milko Matičetov in Hrvoj Maister, njegovo prisotnost v Kanalski dolini pa je do potankosti analizirala Nataša Gliha Komac. Njeno monografijo z naslovom “Ljudska religioznost v Kanalski dolini: o umiti in v prt zaviti lobanji” so predstavili v petek, 12. septembra, v prostorih Slovenskega kulturnega središča Planika v Ukvah.
Prisotni so bili tudi predstavniki Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta, ki letos praznuje 40-letnico delovanja oziroma raziskovanja različnih vidikov slovenske skupnosti v Italiji in njenega doživljanja identitete ter jezika in kulture. Publikacijo Nataše Gliha Komac, ki je tudi sama članica Slorija, so namreč predstavili tudi v sklopu prireditev ob tem pomembnem jubileju inštituta. Knjigo so namreč skupaj izdali Sks Planika, Slori, Inštitut za slovensko narodopisje in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (oba delujeta pod okriljem Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti).umivanje
O vsebini publikacije in njenem pomenu pa sta po uvodnih pozdravih Rudija Bartalotha za Sks Planika in Zaire Vidau v imenu Slorija podrobneje govorili recenzentka Karmen Kenda Jež (pri recenziji je sodelovala tudi Monika Kropej) in sama avtorica Nataša Gliha Komac.
Raziskovalko, ki je leta 1996 kot študentka prišla v Kanalsko dolino in tam začela poučevati slovenščino, je to območje posebej navdihnilo in postalo glavni predmet njenih raziskav. Njeno delovanje je bilo v zadnjih petnajstih letih še posebno plodno in intenzivno, saj je izdala tri monografije, dela na skoraj vseh slovenskih univerzah, ukvarja se s slovaropisjem in projektom Slovenskega lingvističnega atlasa in še bi lahko naštevali. Njeno delo pa je vselej označeval interdisciplinarni pristop, ki je vsekakor še zlasti za razumevanje in analiziranje trojezičnega območja, kot je Kanalska dolina, nujno potrebno. In sad te interdisciplinarnosti je tudi monografija o ljudski religioznosti na tem območju, saj je v njej predstavljena tukajšnja slovenska jezikovna skupnost skozi čas s posebnim poudarkom na poučevanju slovenščine v krajevnih šolah, rabi slovenskih narečij in vaseh. Poleg podrobneje analiziranega pogrebnega rituala, pa predstavlja tudi glavne ljudske obrede, ki so se ohranili v Kanalski dolini in ki so značilni za slovensko skupnost oziroma so v njih prisotni slovenski identitetni elementi. Gre za pustne običaje, koledovanje, žegnanje, postavljanje mlajev, kresovanje in druge obrede, ki zaznamujejo praznično leto Slovencev v Kanalski dolini. Podatke so avtorici posredovali informatorji iz vseh vasi, gradivo je začela zbirati že ob koncu prejšnjega stoletja, zbrala veliko zvočnih zapisov, za katere upa, da jih bo lahko s časom objavila v okviru elektronske verzije svoje monografje, v zadnjih letih pa iskala potrditve za svoje izsledke. Publikacijo bogati vrsta fotografij (na primer edina fotografija obreda umivanja lobanje, ki je bila posneta v Bilčovsuna Koroškem), pa tudi zemljevidov. Poleg tega pa vsebuje monografija tudi zapise slovenskih molitvenih obrazcev in pričevanj tako v narečni obliki, po našem (uporabljajo se je ob neformalnih priložnostih), in v knjižni različici. Tak zapis o adventnem času je domačinka, “gospa Mici”, prebrala tudi na petkovi predstavitvi.
Nataša Gliha Komac se je na predstavitvi zahvalila vsem, ki so ji v tem obdobju pomagali pri njenem delu in jo podpirali, izrazila pa je tudi zadovoljstvo oziroma ganjenost zaradi zaupanja in povezanosti, ki ji jo uspelo vzpostaviti s prebivalci Kanalske doline med svojim dolgoletnim raziskovalnim in kulturnim delom.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.