“Tiste, kar me buj veseli, je, kar vidim, de Postaja, še posebno zadnje dneve, gre napri sama, an zlo lepuo.” Donatella Ruttar, ki kupe z Morenom Miorellijem organizava od začetka (lietos je prirediteu dopunla 26 liet!) Postajo Topolove je puno zadovoljna za vse tiste, kar se je deset dni gajalo v vasici garmiškega kamuna. Ne gre samuo za umetnost. “Tiste, kar je buj važno, na koncu,” pravi, “je videt ljudi, še posebno te mlade, ki pridejo gor s sarcam an z glavo. Razmišljajo o tem, de obstaja nieka druga možnost za stuort oživiet tele naše majhane an skor zapuščene vasi. Je tista ideja, ki so jo imiel tenčas že guzirauci, ki so živiel v vasi kajšan miesac, so šli an cajt po sviete an potle so se varnil. Postaja Topolove nam kaže telo drugo parložnost, ki jo ima naša Benečija, predvsem s telimi mladimi, ki radi živijo tle, pa ki so tudi prebivauci sveta.”
Druga pomembna rieč, takuo nam pravi Donatella, je, de so bli umetniški dogodki ne samuo v vasi, pa tudi uon z nje. “Tuole nie slučajno,” nam dije, “zak pride reč, de tudi prestori ku na host so lahko umetniški. Tuole nam je lepuo pokazalo društvo Robida, ko je med hojo predstavilo zadnjo številko suoje revije, pa tudi umetnice ku Deborah Isocrono al Francesca Zoboli.
Vas je an del od kiek buj velikega, vsa krajina, ki je oku vasi rata prestor, kje se lahko živi.”
Vsako lieto vič pa se ima na Postaji utis, de narbuj važna rieč je bit vsi kupe: “Vsi imajo an cajt za guorit z druzim, priet ku začne an dogodek, an tudi potle.” Takuo de tisti veliki dogodki, ki an lietos so parklical v Tapoluove puno ljudi (Les Tambours de Topolò v saboto, 20. luja, an, sevieda, Pif v nediejo, 21., na zadnji dan Postaje) so komplementarni telemu projektu, ki parkliče ljudi an jim daje kiek, ki ostane za nimar.