Projekt, ki ga je s podporo Dežele FJK izvedel Inštitut za slovensko kulturo v sodelovanju s partnerji v Reziji, Kanalski, Idrski, Nadiških in Terskih dolinah, bodo predstavili 16. decembra v Sovodnji in Podutani, 17. pa v Ukvah.

Kdo se še spomni starih poklicev, ki so bili nekoč del vsakdana, a jih danes skoraj (ali sploh) ni več? Tudi v dolinah v obmejnem pasu Videnske pokrajine je pomemben del kulturne dediščine povezan prav s starimi domačimi obrtmi in s predmeti, ki so se uporabljali za opravljanje teh del. Ko so zmanjkali obrtniki, pa so počasi začele izginjati tudi besede in poimenovanja za vse, kar je bilo povezano z njimi. Zato so se pri Inštitutu za slovensko kulturo odločili, da bodo to bogastvo skušali zavarovati in ga preko svoje muzejske mreže “Mi smo tu”, kjer že hranijo tudi nekatere predmete oziroma orodja, tudi promovirali. Z uspešno navezo Marina Cernetig – Giacinto Iussa in v sodelovanju z Emanuelo Cicigoi so tako izvedli projekt “Zlate roke”, ki ga je finančno podprla Dežela FJK v skladu z 22. členom deželnega zakona za Slovence št. 26/2007, in sicer v okviru sredstev, namenjenih za spodbujanje rezijanščine ter jezikovnih različic v Kanalski, Nadiških in Terskih dolinah.


Rezultate bodo javnosti prvič predstavili 16. decembra, ko bodo ob 12. uri v Podutani odprli posebno razstavo predmetov iz zapuščine dr. Renata Trainitija – več kot 40 let je v drugi polovici prejšnjega stoletja skrbel za svoje paciente v občinah Srednje, Sv. Lenart, Dreka in Grmek – in predvajali posnetke o tem cenjenem “miedihu”, v Sovodnji pa ob 18. uri tiste o “grabjah” in “kozoucih”. Dan kasneje, 17. decembra, ob 15. uri bo na vrsti še predstavitev v Ukvah.


Naj povemo, da je v okviru projekta nastalo kar 34 video posnetkov, ki tvorijo neke vrste video atlas izgubljenih poklicev, ki pa so obenem tudi dragocen dokument o tem, kakšno je bilo nekoč življenje v vaseh Kanalske doline, Rezije, Nadiških in Terskih dolin in doline reke Idrije, saj vsebujejo pripovedi lokalnih informatorjev. Tako lahko iz pogovorov, posnetih v Kanalski dolini, na primer spoznamo poklic “tišlerja”, o katerem nato slišimo pripovedovati tudi v Nadiških dolinah, kjer pa mu pravijo “maringon”. Ugotovimo, da so imeli nekoč tako rekoč povsod mlekarje, izvemo, kaj so počeli “žnidar”, “šuoštar”, “brusači” in številni drugi, katera so bila najbolj razširjena kmečka opravila in še marsikaj zanimivega.


Za uspeh projekta je bilo ključno tudi sodelovanje s partnerji in ustanovami oziroma organizacijami, brez pomoči katerih bi težko našli potrebne sogovornike. Partnerji projekta “Zlate roke” so bili občine Tipana, Sovodnja in Naborjet – Ovčja vas, Muzej rezijanskih ljudi, Center za kulturne raziskave iz Barda, združenje Pro Loco iz Prosnida, Slovensko kulturno središče Planika in društvo Kobilja glava, sodelovali pa so še Muzej vrha Matajura, Muzej pričevanja kmečke kulture iz Prosnida, Etnografski muzej v Bardu, Muzej brusačev na Solbici in Združenje don Mario Cernet. Zbrano gradivo bo na voljo v spletnem arhivu, in sicer na spletišču Inštituta za slovensko kulturo (iskbenecija.eu), in v že omenjenih muzejih.