izzivov za ohranitev vrste še vedno preveč

Mineva 40 let, odkar je Zavod za ribištvo Slovenije prispeval pomemben mejnik k ohranjanju domorodne soške postrvi v Sloveniji. Zato so v kobariški ribogojnici Soča dosežek proslavili s slovesnostjo, potem ko so strokovnjaki zavoda leta 1985 prvič uspešno zaključili cikel vzreje soške postrvi in kritično ogroženo vrsto rešili pred izumrtjem. Danes gensko čista soška postrv še vedno ni samoumevna, zato tudi delo pri ohranjanju te ribje vrste, še ni zaključeno.

Slabo stoletje pred tem razmere niso bile naklonjene soški postrvi: potem ko je posledice pustila soška fronta v prvi svetovni vojni, so svoje naredili še splošno onesnaževanje, regulacije strug, gradnja jezov – predvsem pa vnašanje tujerodne potočne postrvi. Zaradi naštetega je bila soška postrv sredi osemdesetih let na robu izumrtja, opozarja nekdanji dolgoletni direktor Zavoda za ribištvo Slovenije Jože Ocvirk: “Vode so bile prazne in nova italijanska oblast jih je začela poribljavati. Drugega pa ni bilo kot šarenke in potočne postrvi. Takrat je bilo nujno preživeti. Ljudje so to delali z najboljšimi nameni – popraviti stanje.”

Toda kljub dobrim namenom je bila posledica vlaganja potočne postrvi križanje s soško postrvjo, križanci pa so nato prevladali. Zavod za ribištvo Slovenije je skupaj z ribiškimi družinami začel križance odstranjevati in iskati gensko čiste soške postrvi: “Mi smo verjeli v to, da nekje pač mora biti in imeli smo srečo. Najdba v Zadlaščici je bila ključna.” Konec leta 1985 so uspeli vzpostaviti plemensko jato za vzrejanje gensko čiste soške postrvi. 

Kljub temu pa je bil to šele začetek, saj so strokovni preboj pomenile šele genske raziskave proti koncu devetdesetih let, poudarja Nejc Bravničar z ljubljanske Biotehniške fakultete. “Tu smo bili v Sloveniji dokaj zgodnji na tem področju. Z nadaljnjimi projekti in predvsem doktorskimi nalogami več potokov, kjer se je prej že s fenotipskimi karakteristikami predvidevalo, da gre za čisto soško postrv, se je čistost potrdila še z genskimi raziskavami. Takih potokov je v soški dolini relativno veliko.”

Danes je redno spremljanje čistosti populacij nujno, dodaja Bravničar, saj se te populacije uporabljajo tudi za nadaljnje poribljavanje in formiranje plemenskih jat. Zato se delež gensko čistih populacij soške postrvi danes viša: “Redne genotipizacijske teste opravljamo predvsem za Ribiško družino Tolmin, kjer letno spremljamo stanje. To pa se je v zadnjih 20 letih predvsem zaradi njihovega napora precej izboljšalo. Tako da zdaj že dosegamo v sami Soči kot glavnem vodotoku vsaj 80 odstotkov genoma soške postrvi.”

Izzivov pa očitno ne bo zmanjkalo, priznava v.d. direktorja Zavoda za ribištvo Matevž Podjed. “Posegov v vodotoke je vse več, podnebne spremembe so dejstvo. Vlogo množičnega turizma in vpliv na naravo bo verjetno treba v zgornjesoški dolini pričeti obravnavati z večjim premislekom o njegovih posledicah. Hkrati pa imamo tudi konflikt v samem okolju – veliko varovanih vrst ima velik interes po soški postrvi – to so ribojede ptice in vidre. Še leta 1999 smo na zavodu za ribištvo na terenu ugotovili, da je bilo na hektar Soče 700 soških postrvi, letos na istem mestu vzorčenja, ob enakih pogojih 90,” je naštel. Med drugim pa bi lahko bolje pomagala tudi država, ki prek zavoda v Kobaridu skrbi za ribogojnico, kjer imajo zunanji bazeni letnico 1939. Vseeno Podjed izpostavlja, da so pogoji za uspešno delo v prihodnje, izpolnjeni: “Vsi podatki kažejo, da smo v ribogojstvu strokovno uspešni in ekonomsko učinkoviti. Imamo osnove materialne pogoje za delo – vališče je novo, vodni viri bogati, opremo vzdržujemo, dotrajano nadomeščamo. Imamo odlične partnerje v ribiških družinah, s posebno omembo sosednje, prijateljske Ribiške družine Tolmin.”