Deželna konferenca o varstvu slovenske jezikovne manjšine se bo nadaljevala 16. maja 

Slovenska skupnost v Italiji kljub nekaterim napredkom še vedno ne more biti povsem zadovoljna, saj je na področju njenega varstva še preveč pomanjkljivosti, predvsem kar zadeva javno rabo slovenščine, kader, finančna sredstva in participacijo v odločevalskih procesih, kot so ugotavljali udeleženci prvega dela 4. deželne konference o varstvu slovenske jezikovne manjšine, ki se je začela 9. maja v Deželnem svetu v Trstu in se bo tam nadaljevala 16. maja, ko bo glavna tema šolstvo in priznavanje v Sloveniji pridobljenih akademskih in strokovnih naslovov.

Prvi dan konference, ki jo je uvedel predsednik Deželnega sveta Mauro Bordin, nato pa vodil slovenski deželni svetnik Marko Pisani, je bil namenjen pregledu aktualnega stanja, izhodišča za razpravo pa so tudi tokrat nudili izsledki iz strokovnih referatov, ki jih je pripravil Slovenski raziskovalni inštitut in za katere si Slovenci v Italiji želijo, da bi bili vendar podlaga za konkretne ukrepe, kar se je doslej premalokrat zgodilo, prav tako pa so se udeleženci obregnili ob dejstvo, da političnih odločevalcev kljub njihovih pogostih lepih besedah o bogastvu raznolikosti in spoštovanju manjšin sploh ni bilo zraven (ali pa so prišli le za kratek čas, kar velja tako za Bordina kot za deželnega odbornika Pierpaola Robertija). 

Med ugotovitvami prvega poročila, ki je bil pripravljen na podlagi sedmih poglobljenih intervjujev s predstavniki manjšine oziroma Dežele in ga je predstavila Zaira Vidau – nekatere je v svojem nagovoru že napovedala tudi predsednica Slorija Sara Brezigar – naj najprej omenimo pozitivne, in sicer predvsem velik doprinos Centralnega urada za slovenski jezik, v katerega se še naprej splača vlagati. Po drugi strani pa določene izpostavljene težave zadevajo tudi ta urad, in sicer dejstvo, da se plače zaposlenih v preveč primerih financirajo preko agencije za posredovanje dela s sredstvi iz državnega zaščitnega zakona. Podobno velja tudi za občine in druge subjekte, ki morajo zagotavljati možnost javne rabe slovenskega jezika, v veliki večini primerov pa potrebnega kadra sploh ni oziroma ga je zelo težko najti, na kar so opozorili tudi kasnejši govorniki med razpravo, ki jo moderiral predsednik paritetnega odbora Marko Jarc. Dežela FJK bi morala državnim sredstvom, ki bi jih bilo vsekakor treba vsaj uskladiti z letno inflacijo, nujno dodati tudi svoja, in sicer  v za to predviden deželni sklad za slovensko jezikovno manjšino. Rabo slovenskega jezika v javni upravi je treba še naprej širiti in utrjevati – med razpravo je bila s tega vidika največ kritik deležna Občina Trst -, poleg na tablah in javnih napisih ter oznakah, kjer je vsekakor še vedno ni dovolj, pa bi morala biti v današnjem svetu veliko bolj prisotna – na vidnih mestih – tudi na spletu.

Izboljšati je treba tudi delovanje slovenskih jezikovnih okenc, institucije v Mreži za slovenski jezik v javni upravi pa spodbuditi k čim večji uporabi storitev, ki jih nudi Centralni urad. Končno bi bilo treba urediti tudi področje toponomastike in po zgledu Furlanov sestaviti seznam uradnih slovenskih krajevnih imen. Furlanska skupnost je lahko za zgled tudi kar zadeva program jezikovne politike za slovenščino, kar je ena od neizpolnjenih obvez s prejšnje konference. Še vedno se pojavljajo težave z zapisovanjem imen in priimkov, ki vsebujejo strešice. Kar zadeva participacijo pri odločevalskih procesih, je bil govor o vlogi posvetovalne komisije, ki bi morala imeti večje pristojnosti, predvsem pa sprejemati sklepe z glasovanjem, tisti o financiranju pa bi morali biti sprejeti predhodno, pa tudi o slovenskem predstavništvu v nekaterih deželnih organih in seveda o izvolitvi slovenskih predstavnikov v parlement in deželni svet. Potrebna je tudi podpora sodelovanju slovenskih ustanov in organizacij na evropskih razpisih in natečajih, kar zadeva slovenski RAI pa bo treba Radiu Trst A zagotoviti digitalno frekvenco.