Slovenska tiskovna agencija (STA) je z informativnega stališča najpomembnejša medijska hiša v Sloveniji. V simbolnem pomenu predstavlja enega najpomembnejših osamosvojiteljev, ki pa po 30 letih delovanja postaja tragični lik na prisilnem finančnem stradanju.

Tiskovne agencije so medijska osnova z odgovori na osnovna novinarska vprašanja kdo, kaj, kdaj, kje in kako, kjer imajo novice in poročanje absolutno prednost pred imenom in priimkom novinarjev, ki jih ustvarjajo. Tega temelja med iskrivimi mnenjskimi prispevki in komentarji večinoma niti ne opazimo, ker se nam zdi tako samoumeven. Pa ni! Informacijsko praznino bi še kako občutili, če bi vladi uspelo tiskovno agencijo do konca izstradati.

Na svetovni dan svobode medijev 3. maja STA že 123. dan ni dobila plačila za javno službo, ki ji po zakonu propada. Razlogi za to so znani, kdor jih še ne pozna, mu jih ni treba iskati. Namreč razlog je zgolj eden – STA ni podrejena vladi, to pa je za avtokrate, ki si lahko s forinti madžarskih oligarhov in političnimi lakaji ustvarijo medij po svoji meri, a z njimi ne prepričajo javnosti, očitno nekaj nesprejemljivega.

Vendar informiranje s profesionalno selekcijo in obdelavo novic pač ni všečkanje vsega vladnega, temveč je demokratična odgovornost do javnosti, ki lahko s pravico do obveščenosti edina nadzira medije – z lastno selekcijo in tudi kritiko. Že sam poskus političnega vpliva na informiranje je torej omejevanje demokracije, politika, ki ne prenese nadzora in kritike, temveč si želi medije podrediti ali pač uničiti, pa nima mesta v demokratični družbi.

Politični pritisk na STA, ki v povprečju danes objavi eno novico na šest minut, seveda ni nikakršna strela z jasnega. Je pa vladno finančno izčrpavanje z lahkotnim in arogantnim kršenjem lastne zakonodaje zločin pri belem dnevu. Zato je treba reči dovolj. Ne smemo biti tiho!

Solidarnostna akcija Društva novinarjev Slovenije #zaobSTAnek s pozivom k finančni pomoči STA tako ni zgolj reševanje poklicnega in finančnega obstoja skorajda 100 zaposlenih in posledično njihovih najbližjih, temveč je obenem znak protesta proti žalitvam, zaničevanju, napadom in normalizaciji primitivnega javnega diskurza, ko nam nekateri s pozicije moči dopovedujejo, kakšen medij je pravi medij oziroma kako in kaj naj – brez hrbtenice – poroča. Ne zavedajo pa se, da razbiti ogledalo ni rešitev, če nam slika v njem ni všeč.

Solidarnostno akcijo podpira tudi naša majhna redakcija Novega Matajurja, ki se izza meje še toliko bolj zaveda, kako življenjsko pomembno je kakovostno informiranje iz Slovenije najprej nas samih in s tem tudi preostalih rojakov.