Nedavni poseg s preusmeritvijo struge reke Soče ob vasi Čezsoča na Bovškem je razburkal javnost do te mere, da se vnovič porajajo legitimna vprašanja o smiselnosti reguliranja omenjene alpske hudourniške reke na območjih, kjer ne ogroža vsakdanjega življenja okoliških prebivalcev. Kar stroka še poimenuje “ukrepi za stabilizacijo struge in zaščito brežin”, so v organizaciji Balkan River Defence poimenovali “imeniten, a hkrati skrajno žalosten prikaz tega, da je koncept upravljanja z vodami v Sloveniji brutalno zgrešen – vsaj iz vidika rek in zdrave pameti.” 

Avgusta je tako zasebni koncesionar po državnem projektu, ki ga odobri Direkcija RS za vode, poravnal dvojni zavoj Soče na obsežnem prodišču ob Čezsoči in vodo preusmeril v nekaj stometrski ravni kanal. “Izvedena je bila preusmeritev matice toka, za zagotovitev hidravlično ugodnejše osi toka in omogočanja izvajanja del v suhem. Za zaščito brežin so bile zgrajene jezbice iz lesenih pilotov in skal, zasute z naplavinami, v naslednji fazi pa bo izvedena še zasaditev vrbovih potaknjencev,” so navedli v direkciji, kjer se branijo, da so bila dela potrebna zaradi napredujoče bočne erozije: “Voda je na tem območju že odnesla okoli 14.000 kvadratnih metrov zasebnega zemljišča, ogrožen pa je bil tudi srednje-napetostni kabel, ki je bil le še 15 metrov od erozijske zajede. Če ukrepov ne bi izvedli, bi se stanje ob naslednjih visokih vodah še poslabšalo.”

Dela bodo zahtevala kar 161.000 evrov, kar v prej omenjeni neprofitni slovenski organizaciji, ki se bori za neokrnjenost rek, opisujejo kot poslovni trikotnik država-koncesionarji-mnenjedajalci, kjer da je skrajno malo možnosti za spremembo na bolje: “Žalosti tudi dejstvo, da ni opaziti zgražanja niti s strani lokalnih občin in turističnih ponudnikov. Medtem, ko se pri reklamiranju svoje dejavnosti vsi brez izjeme sklicujejo na divjo smaragdno reko kot središče svoje ponudbe in kar po pravilu poudarjajo svojo izjemno ekološko ozaveščenost, je boleče jasno, da jim, dokler so kapacitete polne, za Sočo ni niti malo mar. Medtem, ko v tujini velikanska sredstva vlagajo v dodajanje rečnih okljukov oziroma t.i. renaturacijo rek, pri nas v imenu skupnega dobrega, financirano s skupnim dobrim, brez nasprotovanja skupnosti izginja rečni ovinek za ovinkom. Na tak način Soča izven predelov v soteskah postaja vse bolj raven kanal, koncesionar pa multimilijonar.”

Direkcija za vode se za poseg sklicuje na pozitivno dovoljenje Zavoda za varstvo narave, kjer mnenja zaenkrat še niso pojasnili. Mnenje ali soglasje Zavoda za ribištvo tudi v tem primeru očitno nista bila potrebna, saj se državni načrt upravljanja voda izvaja na podlagi zakona o vodah, kjer za interventna ali vzdrževalna dela gradbena dovoljenja niso potrebna. Soglasje zavoda bi potrebovali zgolj v primeru, ko bi na vodnih zemljiščih gradili po predpisih o graditvi objektov. Na koncu torej ribičem in vodni pestrosti ostane samo ohlapno določilo zakona o sladkovodnem ribištvu, da mora biti “vsak poseg v ribiški okoliš načrtovan in izveden na način, ki v največji mogoči meri zagotavlja ohranjanje rib, njihove vrstne pestrosti, starostne strukture in številčnosti”.

Z ribolovnimi vodami na tem območju upravlja Ribiška družina Tolmin, ki je za porojekt izvedela, ko je bil že potrjen. “RD kot društvo pri tovrstnih projektih ni ne mnenje dajalec in na žalost še manj soglasodajalec. Edino, s čimer lahko pripomoremo v takih primerih, je tesno sodelovanje, opozarjanje in predlaganje ukrepov z izvajalcem del na terenu. Da bi se RD Tolmin finančno okoriscala, kot bi lahko napačno sklepali iz navedb, je verjetno sklep, ki sledi iz nepoznavanja razmer pri projektiranju ali na terenu,” pojasnjuje predsednik družine Aljoša Križnič.

Kot dodaja, RD Tolmin nasprotuje vsakršnemu posegu v reke, še posebej na reki Soči: “Razen če bi govorili o projektih renaturacije, da bi voda spet imela prosto pot. Po našem mnenju bi država za reko in naravo naredila več in ceneje, če bi lastnikom zemljišč namenila odškodnino namesto dragih posegov v vode. Poseg v Čezsoči je bil s tega vidika nepotreben, kjer na že tako obsežnem prodišču na Bovškem vsekakor ne gre za ogrožanje življenj prebivalcev, ki tam zaradi hudourniških razmer skozi zgodovino seveda nikoli niso silili na bregove reke Soče. Soška postrv in ostale ribe za normalno življenje potrebujejo habitat s skrivališči in zatoki, kar avtocestni kanal zagotovo ni. Tolažimo pa se s tem, da bo ob prvi večji narasli vodi Soča spet vzpostavila razmere, podobne prejšnjemu stanju.”

Predlog uvajanja odškodnin je sicer zapisan tudi v smernicah pri načrtovanju in izvajanju del v letošnjem Programu javnih del na Soči. Zavod za varstvo narave namreč priporoča, naj se za zasebna kmetijska zemljišča, ki so ogrožena zaradi rečne bočne erozije, prouči možnost odkupa ali zamenjave z drugimi državnimi zemljišči. Prav tako, naj se na rečnih odsekih, kjer ni obstoječih obrežnih zavarovanj ali drugih vodnih zgradb, nove tovrstne vodne zgradbe vzpostavlja izključno za zavarovanje infrastrukture in objektov v neposredni bližini. Sicer naj se na neutrjenih odsekih ohranja procese naravne rečne dinamike.