Deset liet od tega so ustanovil dvojezično sriednjo šuolo v Špietru. An tenčas nieso manjkale naše nediške, slovienske, italijanske polemike. Šuola pa je še atu an naši te mladi že deset liet se lahko učjo, kuo gre tel sviet tud po sloviensko, odkar imajo 3 lieta do kar jih imajo 14.

An potle? Potle pa al gredo na višjo šuolo v Gorico, ki je nieso preložli v telih lietih an je zatuo nimar no malo deleč za 13 lietnike, al pa obiskujejo tečaje slovenščine, ki jih runa Convitto Paolo Diacono v Čedadu.

Vse ostalo gre napri samuo po italijansko. Znanje izikou pa nie ku iti z bičikleto. Nie, de ankrat, ki se jih naučiš, potle jih znaš za celo življenje. Zatuo deset liet po ustanovitvi dvojezične sriednje šuole, za nas bi biu cajt za pomislit tud na višjo šuolo.

Vemo lepuo, de za an tak projekt bojo reči še buj zapletene ku za srednjo šuolo. Pa smo še nimar prepričani, de an projekt, takuo ku ga imajo v Celovcu, kjer se dijaki učijo vse po italijansko, sloviensko an niemško, bi bluo nieki, ki bi samuo pomagalo našim mladim, de rastejo buj bogati an buj zavedni, de buojš vejo, ka so an kje so njih kornine.

Problemi bi verjetno bli zarad birokracije, zarad zakonu. Šigurno pa nieso pravi “problemi” tisti, ki bi jih morebit “metal pod noge” tisti, ki še donas nieso zastopil, de je dvojezična šuola adna parložnost vič, ki jo imajo naši otroc an ki na ukrade nič obednemu.

Tisti, ki imajo alergijo na vse, kar je sloviensko, an ki po barih, vaseh, ciestah an cierkvah še kihajo, nieso ustavli osnovno an sriednjo šuolo. Ku v telih primierih bi bluo trieba še ankrat imiet jasno v naših glavah, de je puno buj pomembna kultura naših te mladih, ku pošast, ki jo ima kajšan buj star. An de je naša dužnuost dat našim otrokam an ključ vič, de bi lahko še buojš zastopil tel sviet, de bi imiel glavo buj odparto an če donas je buj “di moda” se zapriet.