Ravno v času, ko bi potrebovali čim manj polemične dialektike znotraj naše narodne skupnosti, so se politični in tudi medsebojni odnosi poslabšali. Volilni čas je očitno pustil za seboj nekaj slabe krvi in upati je, da se bodo polemike čim prej polegle.

V zadnjih letih smo bili navajeni, da so polemike sprožali nekateri posamezniki, ki danes nimajo nobene bistvene družbeno-politične vloge. Zato smo njihove spletne bodice jemali z nasmeškom, saj smo vedeli, da ne bodo zarezale pregloboko. V zadnjem času pa so se stvari spremenile, saj so se na prizorišče polemik in navzkrižnih kritik predstavili nekateri vodilni predstavniki naše skupnosti. Znova smo zaznali »staro« polemiko med stranko Slovenska skupnost in slovensko komponento Demokratske stranke. In ne samo med njima, saj se je zaiskrilo tudi med nekaterimi posamezniki.

Polemična temperatura se je najbolj dvignila po tiskovnem sporočilu senatorke Tatjane Rojc, ki je Slovensko skupnost kritizirala, ker se je v Sovodnjah ob Soči na občinskih volitvah povezala s Salvinijevo Ligo. Podporo temu dogovoru je dal sam deželni predsednik Fedriga, ki je prišel v Sovodnje. Slovenska senatorka je kandidirala kot neodvisna in njene kritike so vodilne pri Slovenski skupnosti prizadele tudi zato, ker je stranka na parlamentarnih volitvah podprla Rojčevo kandidaturo.

Zakaj so te polemike prišle v nepravem času? Pred nami so pomembne izbire, ki jih bomo lahko ugodno reševali, če bomo znotraj manjšine bolj složni in manj polemični. Prva zadeva »zajamčeno« mesto za slovenskega predstavnika v senatu in poslanski zbornici. Ne skrivam si težav pri uresničitvi tega cilja. Za dober začetek pa najprej potrebujemo skupno stališče znotraj manjšinskih komponent politične in civilne družbe. Tega danes ni.

Vprašanje zastopstva je po izidih evropskih volitev postalo še bolj aktualno. Skoraj gotovo bo prišlo do predčasnih parlamentarnih volitev in zato imamo malo časa, da resno in konkretno postavimo pristojnim oblastem vprašanje zastopanosti v rimskem parlamentu. Vzporedno s tem se postavlja tudi vprašanje, ali naj bosta v Rimu sedela predstavnika, ki sta izraz narodne skupnosti ali stranke, kot je bilo doslej in tudi uspešno. Tudi glede tega so mnenja deljena.

Vzporedno s tem vprašanjem bi morali poskrbeti tudi za zajamčeno mesto Slovencev v deželni skupščini, saj se možnosti za našo nadaljnjo primerno prisotnost manjšajo. Ob tem velja povedati, da se v SSk že zaznavajo prvi premiki v smeri volilnih koalicijskih povezav, brez katerih je predstavniku te stranke onemogočen vstop v deželni parlament. Tudi o nasledstvu deželnega svetnika Igorja Gabrovca si predstavljam, da že tečejo prva razmišljanja.

Drugi razlog je vezan na Paritetni odbor, ki ga bodo obnavljali v naslednjih tednih. Doslej je manjšina vedno imela pomembno besedo pri izbiri članov in samega predsednika, ki mora biti Slovenec-Slovenka. Doslej so bili na to mesto izvoljeni Rado Race, Bojan Brezigar, Iole Namor in Ksenija Dobrila. Tokrat se morda odpirajo novi scenariji, saj obstaja precejšnja možnost, da bodo Paritetni odbor sestavljali člani, ki bodo pretežno izraz desnosredinskih opcij. Koga bodo izbrali za predsednika? Kdo bo sestavljal 10-člansko slovensko polovico Paritetnega odbora, če vemo, da je kandidatov več kot razpoložljivih mest, predvsem v levosredinskem polu? Bo volilna povezava med SSk in Ligo v Sovodnjah imela kakšno pozitivno posledico tudi glede sestave Paritetnega odbora in njenega vodstva?

Tretji razlog, zaradi katerega menim, da so bile polemike zadnjih tednov nepotrebne, je vezan na dvoje dogodkov. Mislim na 100-letnico požiga Narodnega doma v Trstu (2020) in na »našo« Bazovico in njeno uradno priznanje s strani italijanske države.
Dve proslavi v Narodnem domu, kot se je zgodilo lani, nista zaželeni, saj bi to močno pogojevalo tisto ob 100-letnici, ki bo naslednje leto, ko se nam ponuja priložnost, da s primernim pristopom bistveno prispevamo, da bomo v teh krajih vendarle obrnili stran, kar zadeva polpreteklo zgodovino. Poiskati je treba priložnost za skupno sobivanje obeh narodov predvsem v obmejnem prostoru. Sporočilo, ki so ga leta 2010 prinesli predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške tudi z obiskom v Narodnem domu, je potrebno nadgraditi. V zadnjih letih pa so (smo) večkrat poudarjali to, kar nas je razdvajalo. Pomislimo samo na letošnji Dan spomina.

Iz povedanega je jasno, da v nedialoški in preveč polemični manjšini ne bomo kos tem izzivom. Razumeti je treba, da le dialog med nami pelje daleč in sproža pozitivne rezultate. Primerno bi bilo, da se znova za mizo usede Skupno zastopstvo, ki naj v imenu celotne naše skupnosti upravlja dokaj delikaten družbeno-političen trenutek in poišče primerne odgovore, kar zadeva parlamentarno zastopstvo, Paritetni odbor in Narodni dom.

Rudi Pavšič

 

 

 

 

 

 

Rudi Pavšič