Slovenska kulturno – gospodarska zveza se je odločila, da z javnimi debatami prediskutira vprašanje slovenskega zastopstva v parlamentu.
To bo storila na štirih večerih, od katerih sta bila prva dva v Trstu in Nabrežini, naslednja pa bosta ta in naslednji teden na Goriškem
in v Benečiji. Sodelovali bodo bivša parlamentarka Tamara Blažina in sedanja senatorka Tatjana Rojc ter nekateri izvedenci istitucionalnega prava.

Prisostvoval sem drugemu srečanju v Nabrežini, na katerem sta na vprašanja kolege Sandorja Tenceja odgovarjala dolgoletni politik Miloš Budin in novinar Bojan Brezigar. Iz nabrežinske debate je bilo razumeti, da bo v manjšini težko prišlo do skupnega jezika, kar zadeva model zastopanosti v Rimu. Ob vseh tehnikalijah, ki so odvisne od samega volilnega sistema – tako večinski kot proporčni imata številne operativne variante – se v naši skupnosti “bijeta” dva predloga. Prvega zagovarjajo tisti, ki pravijo, da bi kazalo naše rimsko zastopstvo doseči kot doslej in sicer na listi Demokratske stranke, ki je skupaj z njenimi predhodnicami vedno zagotovila Slovencu mesto v Rimu. Drugi pa so mnenja, da mora v parlament oseba, ki predstavlja celo manjšino in ne samo eno stranko. To stališče je “bolj doma” pri stranki Slovenska skupnost in pri SSO-ju.

Z organizacijo omenjenih večerov SKGZ želi poslušati več glasov, da bi izdelala svoje stališče v času sprememb, tudi na politični sceni. Odločitev krovne organizacije ni od muh, saj bi znala njena izbira spremeniti težišče v eno ali drugo smer zgoraj omenjenih predlogov.
V Nabrežini je Brezigar ponudil dva modela možne izvolitve Slovenca. Prvi je tisti, ki že danes velja za predstavnika SSk za Deželo FJK: en odstotek zbranih glasov v povezavi z večjo stranko (doslej z Demokratsko stranko).
Drugi model je tisti, ki ga poznamo pod imenom “ladinski” in ki predvideva, da lahko slovenski kandidati nastopijo na listah rzličnih strank, v Rim gre tisti, ki zbere največjo podporo. Miloš Budin je izpostavil, da prvi od dveh predlaganih modelov favorizira tiste, ki nastopijo v povezavi z večjo stranko, saj morajo zbrati manj glasov kot drugi slovenski kandidati. Izpostavil je tezo, ki predstavlja določeno novost v teh debatah in razpravah: v Rimu naj se ustanovi manjšinsko institucionalno vladno telo, ki naj bi se ukvarjalo z vprašanji manjšine. Svoj predlog je bivši državni podtajnik utemeljil z vidnimi narodnostnimi spremembami v naši skupnosti.

K omenjenim razmišljanjem bi dodal še predlog zmanjšanja števila poslancev, ki je v programih zdajšnje vladne večine, kar bi še bolj otežkočilo možnost izvolitve Slovenca. Ne gre spregledati niti vloge, ki jo lahko ima v manjšinskem volilnem telesu nova Renzijeva stranka. Obstaja možnost, da bi del Slovencev, predvsem volivcev DS, podprl to nov subjekt. Predvsem tisti z bolj sredinsko in katoliško usmeritvijo bi lahko zapustili Zingarettijevo stranko. Jasno je, da ta še večja atomizacija slovenskih glasov, šibi našo pogajalsko moč, da lahko tudi v bodoče dosežemo potrebno naklonjenost nekaterih strank, predvsem Demokratske.

Kar zadeva rimsko manjšinsko omizje, obstaja nevarnost, da bi ga lahko marsikdo bral kot nadomestilo slovenskemu parlamentarcu.
Če pa bi bilo tako omizje podobno tistemu, ki miruje na notranjem ministrstvu, potem je takšna rešitev neprimerna. Po mojem moramo vztrajati pri slovenskem parlamentarnem zastopstvu in višati nivo in vlogo zdajšnjega manjšinskega omizja. Eno ne izključuje drugega.

Kot vidimo, dokaj zapleteno vprašanje, ki ga bo težko rešila manjšina sama. Potrebovala bo konkretno pomoč državne politike in prizadevanje Slovenije. Mnenja sem, da bo pri rešitvi teh težav prav Slovenija lahko odigrala pomembno vlogo v logiki tiste nenapisane recipročnosti med sosednjima državama, ki je doslej vedno pozitivno delovala v korist naše narodne skupnosti.
Kar zadeva poenotenje pogledov znotraj naše skupnosti, pa se bojim, da bo težko najti skupni imenovalec, čeravno ga resno potrebujemo in ne samo, kar zadeva rimsko zastopstvo.
(R. Pavšič)