Odnos Republike Slovenije do slovenskih manjšin v sosednjih Hrvaški, Madžarski, Avstriji in Italiji bi kazalo premisliti ob jasnih prioritetah, ki naj opredelijo izbire vsebinskega in finančnega značaja. Dejstvo je, da se veča razdalja med matico in zamejskimi Slovenci in da je ta razdalja še najbolj vidna pri mlajših generacijah. To nas mora skrbeti. V bistvu lahko zatrdimo, da so odnosi stalni in redni na nivoju vodilnih slovenskih in manjšinskih elit, veliko bolj šibke pa so povezave na širšem nivoju in predvsem na obmejnih območjih, kjer bi moralo biti povezovanje še najbolj prepoznavno. So tudi izjeme, na primer Benečija in Gornje Posočje. Dogaja se, da je danes stikov in pobud v obmejnem prostoru veliko manj, kot jih je bilo v času, ko je bilo s formalnega vidika bolj zapleteno sodelovati.

Skupna evropska pripadnost, ista valuta in dobri bilateralni odnosi (izjemo predstavlja s tega vidika Hrvaška), bi morali sprožati vse tiste dejavnosti, ki jih lahko strnemo v skupni slovenski kulturni in jezikovni prostor.
Postaviti si moramo vprašanje, zakaj v vseh teh letih niso nastale stvarnosti, ki bi bile izraz Slovencev z obeh strani meje? Zakaj pomembne kulturne, športne in gospodarske organizacije z obeh strani meje še niso udejanjile neke sistemske povezanosti, ki bi obmejnemu prostoru
nudila še boljšo in kvalitetnejšo ponudbo? Čas bi bil, da bi v Ljubljani odprli kulturno-informacijsko središče, ki bi predstavljalo slovensko zamejsko ustvarjalnost na vseh ravneh in bi organiziralo dejavnosti, ki bi nas utrjevale, povezovale in ustvarjale potrebno jezikovno, narodnostno in človeško celoto. V bistvu bi tako središče “zamejsko problematiko” prineslo v prestolnico, ki je – razen častnih izjem – ne pozna.

Letošnje vseslovensko srečanje v ljubljanskem parlamentu je izpostavilo zanimivo in resno vprašanje, ki zadeva beg v tujino in nevračanje mladih intelektualcev. To velja za Slovenijo, a tudi za naš prostor, kjer se vse več mladih, po univerzitetnem študiju zaradi šibke zaposlitvene ponudbe poda v svet in večkrat tam tudi ostane. Srečanje pa ni ponudilo konkretnih predlogov, kako naj se spopademo s tem problemom.
To je sicer šibkost vseh, ki znamo zelo dobro ugotavljati bolezen, ne znamo pa poiskati primernega zdravila zanjo. V Sloveniji imamo več državnih inštitucij, ki se ukvarjajo z manjšinami. To so Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, parlamentarna komisija, Svet pri predsedniku vlade ter seveda nekatera posamezna ministrstva (predvsem zunanje) in sam predsednik države. Manjka pa neka jasna strategija, ki bi pod skupni imenovalec postavila tako omenjene organe kot organizirani svet v štirih zamejstvih. Brez jasnega načrta bomo nadaljevali po ustaljeni poti, ki je ne gre za vsako ceno kritizirati, ni pa tista, ki bi privedla do odgovorov na nekatera perspektivno bistvena vprašanja
glede omenjenih odnosov med Republiko Slovenijo in zamejstvom. Jeseni naj bi predsednik vlade sklical prvo sejo Sveta za manjšine, v katerem sedijo predstavniki krovnih organizacij in nekaterih strank. To bi bila res primerna priložnost, da bi postavili temelje nove strategije odnosov Republike Slovenije do njenih manjšin in bi posledično srž dogovorjenega parlament potrdil z novim zakonom, ker je obstoječi nefunkcionalen.
Stvarno in s pogledom v jutrišnji dan. Tak pristop predpostavlja tudi, da se spremeni določena statičnost v manjšinskem organiziranem sistemu.

V štirih zamejstvih deluje kar osem krovnih organizacij, več je tudi političnih sredin-strank, ki so povezane z našo stvarnostjo. Veliko je malih vrtičkov, ki zaradi “pluralnosti” stvarno otežkočajo realizacijo omenjenih reformnih procesov. Svet okoli nas pa se spreminja z bliskovito naglico. (R.P.)