V Ljubljani so se na slovesnosti v Cankarjevem domu spomnili 25-letnice delovanja Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu. Dogodka so se udeležili skoraj vsi od nekdanjih vodij urada, več poslancev, članov parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, in številni predstavniki zamejskih krovnih organizacij in izseljenskih organizacij.

O začetkih in razvoju Urada je govoril Rudi Merljak, po stažu najstarejši uslužbenec na Uradu in eden od njegovih glavnih ustanoviteljev. Prihodnosti te ustanove, brez katere bi bila slika slovenstva zunaj matične domovine bržkone precej drugačna, se je posvetila Olga Belec, državna sekretarka na Uradu, v razširjenem nagovoru pa je navzoče pozdravil tudi minister Peter Česnik.
Petindvajset let je dovolj dolga doba, da lahko potegnemo črto in ocenimo vlogo Urada. Gotovo je trdneje povezal Slovence, ki živimo v zamejstvu in po svetu, z matičnim narodom. Obenem je bistveno prispeval, da je Slovenija poenotila pogled do naših skupnosti, ne glede na prepričanja in ideološko pluralnost. To je zelo dobro, čeravno je občasno še vedno zaznati kakšen pogled v čas “blokovske”delitv. Na srečo je takih zdrsov vedno manj.

Prepričan sem, da bo potrebno celovito premisliti dosedanje odnose med Republiko Slovenijo in Slovenci, ki živimo v sosednjih državah. Kot sem zapisal tudi v reviji Urada Moja Slovenija, se družbene dinamike tudi znotraj naših skupnosti bistveno spreminjajo, tako da si težko zamišljam te odnose na osnovi dosedanjih, marsikdaj že preživetih modelov. Potrebujemo resen pristop, ki bo vseslovenski in ki bo zadeval v prvi vrsti vprašanje jezika, skrb za mlajše generacije in bogatitev obmejnega prostora z novimi vsebinami in vizijami.
Jezik je za zamejsko narodno skupnost osnovno izhodišče njene aktivne prisotnosti. Potrebujemo resen pristop do tega vprašanja, ki je večplastno, tako da njegova rešitev ni enovita. Okrepiti je treba skrb za kvaliteto jezika in širiti krog govorcev tudi med Neslovence. Zavedati se moramo, da se naša skupnost številčno zaskrbljujoče manjša in je na nekaterih narodnih obrobjih skoraj neznatna. Primer Benečije je pred očmi.

Jezikovni pristop zadeva v prvi vrsti mlajše generacije, ki so vse bolj dvo- ali večjezične, njihov odnos do slovenskega jezika pa je drugačen od tistega, ki smo ga poznali pred dvajsetimi in več leti.
Drugo vprašanje, ki je povezano z mladimi, zadeva odnos med njimi na relaciji zamejstvo-Slovenija. Večajo se razdalje in ustvarjajo se različne skupnosti: zamejska, ki se vse bolj vključuje v dinamike večinskega prostora, in tista iz osrednje Slovenije, ki se vse bolj oddaljuje od zamejskih problematik.

In nazadnje obmejna območja. Paradoksalno smo bili Slovenci v federativnih časih veliko bolj aktivni in smo med seboj ustvarjali veliko zanimivih pobud in povezav. Obmejni prostor je kraj stikov, prijateljstev, sorodstvenih vezi, skratka kraj skupnih interesov. Vanj je treba veliko več investirati. (Rudi Pavšič)