Kdo si upa biti Ana Roš?

Česa me zares obtožujete?, se je vprašala Ana Roš, ena najbolj prepoznavnih obrazov svetovne gastronomije, potem ko je doživela pogrom fanatične manjšine, ki Anino iz frustracije nastalo kritiko državnega reševanja turizma vidi teorijo zarote nekdanjega družbenega sistema v nekdanji državi. Kot smo se – na žalost – že navadili, sporočilo ali vsebina sploh nista važna, če se zgolj podvomi v papeško nezmotljivost dela slovenske politične sedanjosti, ki je dolgočasen ujetnik preteklosti.

Ana Roš iz posoške Hiše Franko je s klicem k večji transparentnosti odločitev v gostinstvu glede sproščanja ukrepov za zajezitev epidemije koronavirusa, kar je vezano tudi na pravočasno odpiranje državnih mej, zgolj opozorila na prihajajočo poslovno katastrofo v turizmu, a jo je medklic z italijanskima pesmima delavskega gibanja Bandiera Rossa in partizanskega odpora Bella Ciao (pričakovano) potisnil na pregret slovenski politični parket. Tam pa že nekaj časa ni prostora za zdrav, umirjen in premišljen dialog.

»Nisem leva. Nisem desna. Sem samo chef, kuharska mojstrica in poslovna ženska. Človek, ki mu ni vseeno, da opazuje lasten pogreb. Človek, ki je odgovoren za veliko zaposlenih,« se je na družbenem omrežju postavila za svoje besede.

Na glas je Roševa, ambasadorka za gastronomski turizem Svetovne turistične organizacije pod okriljem Združenih narodov, povedala zgolj to, o čemer nas v teh čudih časih razmišlja večina.

Njen poziv odgovornim pravzaprav niti ni bil kritika, temveč klic na pomoč dejavnosti. Zaveda se namreč, da ves svetovni soj žarometov, vse nagrade vključno z nazivom najboljša kuharska mojstrica na svetu in urami pred objektivom kamer ter stotnijami intervjujev svetovnih medijev, kjer nikoli ne pozabi izpostaviti soške doline in Slovenije, v tem trenutku ne pomenijo ničesar več za njen posel in restavracijo, ki uradno sodi med 50 najboljših na svetu, če svojega dela ne sme/more opravljati.

Ker pa vseeno vidi luč na koncu predora, je odgovorne brcnila v zadnjico, češ, ali nam vendarle lahko sporočite, kako in kdaj načrtujete ukrepe sproščati. Ne pozabimo, da v Sloveniji namreč uradno epidemije ni več, za nameček Slovenci že rešujemo hrvaški turizem, potem ko so južni sosedje odprli mejo. Na glas je torej Roševa, ambasadorka za gastronomski turizem Svetovne turistične organizacije pod okriljem Združenih narodov, povedala zgolj to, o čemer nas v teh čudih časih razmišlja večina. A je ta večina vedno tišja od histerične manjšine.

Poniževalni pogromi na ugled osebnosti, ki zaradi svoje sposobnosti štrlijo iz povprečja, dušijo razvoj družbe. Zato je vendarle prav, da jim prisluhnemo, čeprav to ne pomeni, da se moramo z njimi vedno strinjati. Najbolj pomembno je, da takšne Ane nikoli ne utihnejo.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.