Zgornjesoška dolina je bila poleti kot nekakšna oaza sredi koronavirusne nevarnosti. Ne glede na število turistov v julijskem in avgustovskem vrvežu, ki ni bil prav nič manjši lanskoletni gneči na meji vzdržnega, območje ni vpisalo nove okužbe. Kar je svojevrsten medicinski čudež. No, začasen medicinski čudež. Oaza se lahko hitro spremeni tudi v epicenter.

Slovenija je domači turizem ohranjala pri življenju s turističnimi boni, kar je državi vsaj delno uspelo. A je poskrbela tudi za svojevrsten paradoks. Če smo se še spomladi skorajda brez izjeme zgražali, kako sredi virusnega razsajanja hitimo na Obalo, na Bled, v Posočje in še kam, nam je kakšen mesec pozneje država plačala, da naj gremo na Obalo, Bled, Posočje in še kam. Medtem pa še malo žugala, naj ne hodimo na Hrvaško, potem ko se je politika vrnila s Hrvaške.

Toda vrvež turizma ustvarja nerealen vtis o običajnem brezbrižnem življenju, ki smo ga donedavno poznali in ki ga ne bo več nazaj tako kmalu. Jeseni poleg poljskih pridelkov lahko pričakujemo še večjo luknjo v državni blagajni, potem ko je vlada na hitro razdelila piškote, ki jih bomo še dolgo plačevali. Gospodarstvo sicer hitro okreva, vendar z interventno pomočjo na kredo, ki je preprečila socialno bombo.

Če ne drugega, zdaj vemo, da si novega družbenega hišnega pripora ne moremo več privoščiti, saj bi šlo tako ali tako vse k vragu tudi brez koronavirusne bolezni. Vseeno pa je treba spoštovati navodila, priporočila in rotenja strokovnjakov, ki pri obolelih v živo gledajo nevarnost covida-19. Na družben rob pa zavreči nevarne kvazivplivneže – bedake na spletu.