Raziskave kažejo, da je osebno doživljanje razmer po letu dni epidemije koronavirusa bolj pesimistično kot pred letom dni (vir) in večina se boji, da se položaj še ne bo kaj kmalu popravil. Pesimizem in apatičnost gresta z roko v roki.
Če smo spomladi še skočili kvišku, ko je Slovenija zapirala meje z Italijo, je vnovična uvedba kontrolnih točk med ljudmi sprejeta z običajnim skomigom ramen. Tujina je za mnoge tako ali tako zgolj še oddaljen spomin, zatorej ukrep ni nekaj, kar bi kritično ogrozilo še nekaj tiste svoboščine, ki nam je je v teh časih sploh še ostalo.
Za mnoge, pravim, a ne za vse. Seveda nam vladajoči (mimogrede, v enem letu niso znali človeško popihati na dušo, naj v strahu ne klecnemo in naj se ne prepustimo malodušju, saj je zanje pomembneje, da se brutalno obračunava z mediji in od Velike Planine, Ljubljane prek Bruslja do Washingtona s prerekanjem zabija diplomatske avtogole) niso utegnili povedati, kako sorazmeren ukrep je zapiranje meja in kdo so največji in najpogostejši uvozniki in izvozniki virusa.
Zato bi vendarle morali prisluhniti novogoriško-briškim predlogom, s katerimi pravzaprav želijo opozoriti zgolj to, da pri zapiranju meja ne gre toliko za poseg v svobodo gibanja, temveč za preprosto oteževanje vsakdanjega življenja v obmejnem prostoru. V prostoru, ki je skupen, virus pa se tako kot vsi z zdravo pametjo, požvižga na jezikovno in kulturno raznolikost.
Bivanje, delo, šolanje, kmetovanje, poslovna dejavnost, zdravstvo, sorodstvene vezi, prijateljstva, društva, organizacije in šport so vsakdanja realnost predvsem urbanih okolij in Gorici v tem nista več drugačni od Ljubljane, Kranja ali Vidma. Tudi podeželju med Koprom in Ovčjo vasjo meja posega v življenje bolj kot ostalim. Virus naj bo vprašanje osebne odgovornosti in ne meje.
